Ta je zdravil že starega kralja Aminto in je bil navzoč pri rojstvu nemalo kraljevskih potomcev, tako zakonskih kot nezakonskih.
Nikomah je vedel, da je porod blizu, zato je bil pripravljen. Opasal si je predpasnik, naročil, naj segrejejo vodo, in zahteval še več svečnikov, da bi bilo dovolj svetlobe. Vendar je babici prepustil, da prva pregleda kraljico, kajti ženski je ljubše, če se je v trenutku, ko spravlja na svet svojega otroka, dotika ženska: samo ženska se zaveda, kakšne so bolečine in osamljenost trenutka, ko se rojeva novo življenje. Kralj Filip je v tistem trenutku oblegal mesto Potejdaja in ne bi za nobeno stvar na svetu zapustil bojnega polja. Porod je bil dolg in težaven, kajti
Olimpiada je imela ozke boke in je bila nasploh nežne postave.
Dojilja ji je brisala znoj in ponavljala: "Potrudi se, punčka, pritisni! Pogled na otroka ti bo tolažba za vse hudo, ki ga trpiš v tem trenutku."
S studenčnico, ki so jo služabnice nenehno menjavale v srebrni skledici, ji je močila ustnice. Šele ko je bolečina postala tako huda, da je Olimpiada skoraj izgubila zavest, se je vmešal Nikomah: vodil je babičine roke in ukazal Artemeziji, naj pritisne na kraljičin trebuh, ker ta ni imela več moči in je zaradi nje trpel otrok.
Prislonil je uho na Olimpiadine dimlje in zaslišal pojemajoči utrip malega srca.
"Pritisni, kolikor moreš," je ukazal dojilji. "Otrok se mora roditi takoj."
Artemizija se je z vso težo naslonila na kraljico in ta je z glasnim krikom rodila. Nikomah je prevezal popkovino z laneno nitjo, jo takoj odrezal z bronastimi škarjami in razkužil rano s čistim vinom. Otrok je zajokal in zdravnik ga je izročil ženskam, da bi ga umile in oblekle.
Artemizija, ki je prva videla njegov obraz, je bila vsa od sebe od navdušenja.
"Mar ni čudovit?" je vprašala, medtem ko mu je z naoljenim kosmom bombaža brisala obrazek.
Babica mu je umila glavo in se ni mogla načuditi, ko mu je posušila lase: "Saj ima grivo šestmesečnega otroka, pa še lepo zlato se lesketa. Pravi mali Eros je."
Artemizija ga je medtem oblekla v majceno platneno srajčko, ker Nikomah ni dovolil, da bi ga tesno povili, kot je bila navada pri večini družin.
"Kakšne barve oči ima po tvojem?" je vprašala babico.
Ženska je približala svetilko in otrokove oči so se zableščale v mavričnih odsevih.
"Ne vem, težko je reči. Na trenutke se zdijo sinje, na trenutke temne, skoraj črne. Morda je to posledica tako različnih narav njegovih staršev ..."
Medtem se je Nikomah ukvarjal s kraljico, ki je krvavela, kot se rado zgodi pri prvih porodih. Ker se je bal, da se bo to zgodilo, je že poprej naročil nabrati snega na pobočjih gore Bermij. Iz njega je pripravil obkladke in jih položil na Olimpiadin trebuh. Izčrpana kraljica se je zdrznila, toda zdravnik je ostal neizprosen in je menjal ledene obkladke, dokler ni krvavenje povsem prenehalo. Šele ko si je snel predpasnik in si umil roke, je kraljico prepustil ženskam. Dovolil je, da so ji zamenjali rjuhe, ji z mehkimi gobami, prepojenimi z rožno vodo, obrisale znoj, ji oblekle svežo srajco, ki so jo potegnile iz skrinje, in ji dale piti.
Nikomah ji je tudi pokazal otroka: "Glej Filipovega sina, kraljica. Rodila si prekrasnega otroka."
Leto dni pozneje je kraljica Olimpiada rodila deklico, ki je dobila ime Kleopatra. Podobna je bila materi in je bila zelo ljubka, tako da so se služabnice rade igrale z njo in jo nenehno preoblačile kakor lutko.
Aleksandru, ki je že tri mesece hodil, so dovolili v njeno sobo šele več dni po njenem rojstvu; prinesel naj bi ji darilce, ki ga je pripravila njena dojilja. Nezaupljivo se je približal zibki in se radovedno, s široko odprtimi očmi in z glavo, nagnjeno na stran, zagledal v sestrico. Takoj se mu je približala ena izmed služabnic, ki se je bala, da bi malček iz ljubosumnosti novorojenki naredil kaj hudega, toda on jo je prijel za roko in jo stisnil med svoji, kot bi se zavedal, da je s tem bitjem globoko povezan in da bo dolgo časa njegova edina tovarišica.
Kleopatra je nekaj zagrgrala in Artemizija mu je rekla: "Vidiš? Zelo je vesela, da te je spoznala. Zakaj ji ne daš darila?"
Aleksander si je s pasu snel obroček s srebrnimi zvončki in ga potresel pred dekličinimi očmi; malčica je nemudoma stegnila ročice, da bi ga zgrabila.
Olimpiada ju je ganjeno opazovala.
"Ali ne bi bilo lepo, če bi lahko ustavili čas?" je pripomnila, kot bi glasno razmišljala.
(V.M. Manfredi: Aleksander Veliki- Sin sanj; MK, 2003)
|
