Če ob tem dodamo, da je Ronaldo de Assis Moreira rojeni zmagovalec (kaj pa mu drugega preostane v klubskem velikanu Barceloni ali pa najbolj opevani nogometni reprezentanci na svetu – Braziliji), da je s svojim tovariškim odnosom zelo cenjen med kolegi nogometaši, da je z nenehnim učenjem vzor mnogim (mladim), da je zaradi svoje (otroške) igrivosti oboževan med milijonskimi hordami navijačev, da ga zaradi svoje prepoznavnosti (kako nalezljiv je samo njegov »konjski nasmeh«!?!) radi gledamo celo v tv-reklamah, in da ga zaradi odličnih honorarjev »ljubi« tudi njegov bančni račun, je neizbežno, da napišemo nekaj besed o tem športnem fenomenu.
Rojen v revni, a nogometni družini
Ronalda de Assis Moreira, ki ga kasneje večina oboževalcev nogometne igre pozna z imenom Ronaldinho Gaucho ali samo Ronaldinho, rodi mama Miguelina (prodajalka kozmetike od vrat do vrat, kasneje medicinska sestra) 21. marca 1980 v revnem predelu mesta Porto Alegre, ki je glavno mesto najbolj južne brazilske zvezne države Rio Grande de Sul. Njegov oče Joao da Silva Moreira je varilec v tovarni orožja, ker pa obožuje nogomet, igra nogomet v lokalnem klubu, v »najlepšo igro« na svetu pa od zgodnjih otroških let uvaja tudi svoja sinova.
Da bi družini, ki jo sestavlja še hčerka, omogočil dostojnejše življenje, priden oče ob vikendih honorarno pobira parkirnino na asfaltnem parkirišču ob nogometnem stadionu kluba Gremio. Starejši Ronaldinhov brat, Roberto de Assis Moreira, s svojim nogometnim znanjem in dokaj zanesljivo igro v lokalnem nogometnem klubu, celotni družini daje upanje, da se bodo nekoč le izkopali iz revščine. Poln veselega pričakovanja se v sedmem letu starosti mladinski šoli nogometnega kluba Gremio priključi tudi mlajši, pa vendar mnogo bolj nadarjen, Ronaldinho …
Vendar se, ko je Ronaldinhu le rosnih osem let, zgodi družinska tragedija. Njegov oče (pa tudi »hišni« trener in mentor) se, ob praznovanju nekega rojstnega dne, po nesreči (odpove mu srce) utopi v bazenu. Ronaldinhu, ki je bil zelo navezan na očeta, smrt da neko dodatno energijo (že slaven pred le nekaj leti izjavi, da se pred vsako pomembnejšo tekmo spomni nasvetov svojega očeta). Kaj kmalu je fantom v soseščini, tudi tistim nekaj let starejšim, popolnoma jasno, da se ne morejo kosati z njim niti v malem nogometu, niti v brcanju žoge na vročem pesku. Ronaldinho zato poln motivacije preigrava doma po stanovanju stole (namišljene igralce-nasprotnike), zunaj na dvorišču pa mu pri treningu pomaga njegov zvesti pes, ki mu je – očitno – edinemu vseeno, če ga mali Ronaldinho preigrava (in smeši) ure in ure.
Silovita mladostniška kariera
V zgodnjih Ronaldinhovih najstniških letih se njegov starejši brat poda v Evropo, po trd nogometni kruh. In medtem, ko Roberto, čeprav ima velike težave s poškodbami, služi denar večinoma v Švici, se njegov nadarjeni brat nauči že toliko nogometnih trikov, da ga povabijo v mladinsko reprezentanco Brazilije. Ker na svetovnem prvenstvo mladincev (U-17) v Egiptu pokaže že vso razkošje svojega talenta, postane pa tudi najboljši strelec, se kaj kmalu pridruži tudi članski ekipi Gremia.
Njegove igre ne ostanejo prikrite tudi najboljšim trenerjem v najbolj nogometni državi na svetu, z mladostnimi devetnajstimi leti se pridruži članski reprezentanci »carioc«. Prvo reprezentančno tekmo odigra 26. junija 1999 proti Latviji. Prvi zvezdniški trenutek v rumenem reprezentančnem dresu pa doživi na Copa Americi, ko ob zadetku osmeši obrambno vrsto Venezuele. Olimpijske igre v Sydneyu so dokaz, da imajo lahko tudi najboljši slab dan, Brazilci (in z njimi seveda tudi Ronaldinho) izpadejo namreč že v predtekmovanju …
Ronaldinho se odpravi v Evropo
Čeprav je v Evropi kar nekaj klubov, ki bi si želelo v svojih vrstah »čudežnega dečka«, se Ronaldinho na prigovaranje svojega brata Roberta, ki postane tudi njegov menedžer, pri enaindvajsetih letih odloči za francoski PSG. Vendar v pariškem klubu Ronaldinho ni srečen. Pravi, da ga s svojo strogo disciplino in taktičnimi nalogami pri igri omejuje nekdanji francoski reprezentant in sedaj trener Louis Fernandez. Nekaj očitne krivde je tudi na strani mladega Brazilca, saj ga novinarji redno videvajo v pariških nočnih lokalih, v objemih prelestnih mladenk. Očitno je, da so moški hormoni in prvi večji obroki denarja pri mladeniču pustili svojo temno sled …
Zmagoslavje na svetovnem prvenstvu in odhod iz PSG-ja
Leto kasneje, leta 2002, fenomenalna brazilska nogometna vrsta, tam na daljnem vzhodu, v dveh državah, brez napak opravi z vsemi svojimi konkurenti (največ težav imajo s Turčijo, Nemcem pa v finalu ne more pomagati do zmage niti igralec prvenstva, vratar Kahn) in se še enkrat več okiti z naslovom svetovnega prvaka. Eden izmed junakov je tudi mladi Ronaldinho, še posebej se nam vtisne v spomin, ko naivnega angleškega vratarja Seamana »loba« iz ogromnih 35-ih metrov.
Ko se v letu 2003 PSG ne uvrsti v nobeno evropsko tekmovanje mlademu nogometnemu zvezdniku »poči film«. Čeprav se petletna pogodba s »Parižani« še ni iztekla, hoče Ronaldinho takoj drugam. Real Madrid je takoj odpadel, saj je njihov takratni predsednik brez občutka izjavil, da je Ronaldinho pregrd, da bi lahko uspešno prodajal majice kraljevskega kluba. V medsebojnem »nategovanju« med Manchester Unitedom in Barcelono so bolj spretni Katalonci. Za »smejočega se« Brazilca pariškemu klubu brez zadržkov odštejejo 25 milijonov evrov odškodnine. Če vemo, da so v PSG-ju za Ronaldinhov prestop iz Gremia odšteli 4,5 milijona evrov, potem v Parizu niti ne smejo biti preveč žalostni.
Ronaldo je le nekaj mesecev po prestopu izjavil: Preden sem končno prišel v Barcelono, sem spremljal tekme španskega prvenstva. Podobno se igra kot v Braziliji. Podnebje, kultura in jezik so si prav tako zelo podobni. Vse to je zelo pripomoglo k mojemu podpisu za Barcelono. Te stvari sem cenil in zelo sem vesel, da sem se tako odločil. Hvala Bogu, da mi je pomagal pri tej odločitvi. Te svoje besede je Ronaldinho podprl spomladi leta 2006, tik pred pomembno tekmo v ligi prvakov z londonskim klubom Chelsea: Sploh nič ne mislim v tej smeri, da bi zapustil Barcelono. Tukaj sem srečen. Zadovoljen z vsem. Ne morem si predstavljati, da bi igral kje drugje, denar ne more kupiti moje sreče, zato sem tudi tu in tu bom ostal do konca svoje kariere.
Ronaldinho »eksplodira«, rodi se globalni super zvezdnik
Na stadionu Nou Camp, kjer so pred leti igrali njegovi vzorniki Romario, Rivaldo in Ronaldo, Ronaldinho z ostalimi zvezdniki Eto'o-jem, Decom, Henrikom Larssonom, Ludovicom Giulyjem in drugimi navdušuje nogometne navijače. Zato ne preseneča, da Ronaldinha razglasijo za takšnega in drugačnega najboljšega igralca, v bistvu pa bi mu morali dati nagrado predvsem zaradi tega, ker igra tako LEP nogomet. Nekateri trdijo, da je za to zaslužna njegova neizmerna ljubezen do nogometa in nogometne žoge. Ronaldinho zna na to temo povedati tole: Nogomet ni le ustvarjanje lepih potez. Je predvsem ustvarjanje preprostih stvari. Preproste stvari so čudovite.
Dodatno skrivnost njegove čarovnije razkrije njegov brat Roberto: Od trenutka, ko zjutraj vstane iz postelje, do trenutka, ko zvečer pade nanjo, ima Ronaldinho med nogami žogo. In ustvarja, kopira, poskuša. Če nima žoge, vzame, kar je ravno pri roki, kar najbolje spominja na njo.
Eto, njegov eksploziven soigralec v Barci (zanimivo je, da so se Kamerunca kot neperspektivnega odrekli v Real Madridu) meni, da je skrivnost uspeha Ronaldinhove odlične igre v tem, da si preprosto upa: »Za njega ni nič nemogoče, na igrišču se obnaša kot navihan otrok.« Zgodbo zaključi njegov trener, Nizozemec Frank Rijkaard, ki je ustvaril zmagovalno katalonsko ekipo: Ronaldinho lahko v moji ekipi počne kar ga je volja. Vem, da bo naredil vsaj potezo ali dve, ob katerih bo nasprotna obramba popolnoma nemočna.
Ronaldinho, ki so ga hrvaške Sportske novosti označile za tretjega »kralja nogometa« (pred njim sta to postala Pele in Maradona), ali pa ko mu je sredi Madrida zaradi odlične predstave, hudega poraza Reala, stoje ploskalo tudi tisoče »galaktičnih navijačev«, je o možnostih Brazilije na bližnjem svetovnem prvenstvu povedal naslednje: Od preteklega SP sem zelo izpopolnil svojo igro, pa tudi kot človek sem sedaj mnogo bolj zrel. Kljub temu se zavedam, da se moram naučiti še mnogo stvari. No, vseeno pa verjamem, da bo Brazilija v Nemčiji potrdila status favorita in osvojila naslov.
»Trudim se živeti v sedanjosti«
Ronaldinho, ki je visok nekaj čez 180centimetrov, ima majhnega sinka z imenom Joao. Čeprav Ronaldinho ne živi več z njegovo mamo, črnolaso plesalko Janaino Nattielli, je na svojega sina zelo ponosen.
Prav tako kot na svojo družino (brata, sestro in mamo), ki tako skrbno skrbi zanj, da se lahko popolnoma fokusira le na svojo največjo ljubezen - nogomet.
Prav zaradi tega nas ne smejo čuditi naslednje brazilčeve besede: »Če mnogo razmišljaš o prihodnosti, obstaja možnost, da pozabiš, kaj moraš delati v sedanjosti.
V karieri poklicnega nogometaša gredo stvari zelo pogosto prehitro; eno leto si na vrhu, že naslednjo pa si lahko nekje na dnu. Sam vem, da si želim osvajati naslove, tako z Barcelono kot Brazilijo. Želim se vpisati v nogometno zgodovino.«
Hej, genialni Brazilec, kaj ne bereš časopisov, gledaš televizije? Ti si že v zgodovini, ti si že legenda! To ve moj najstniški sin, to ve celo veliki-mali »zeleni« Maradona, ki je sredi Buenos Airesa na televiziji izjavil: »Ronaldinho je moj legitimni naslednik.«
