... s šampinjoni. Na plastični embalaži ene od verig gospodinjskih pripomočkov je, zaradi kondenzacije, po včerajšnji odstavitvi iz zamrzovalnika, počasi odstopala etiketa, na kateri je pisalo »Zelenavna omaka od mame - 10.4.04«.
Še en redkih spominkov na prejšnje mesečni obisk pri starših je tako čakal na izlivanje v globine sestradanega vsejeda. Omaka je bila dovolj redka, da sem lahko kar v njej pripravil testenine in dodal na hitro popražene šampinjone. Zadeva je bila pripravljena v slabih petih minutah.
Za hip sem opustil iskanje večje keramične sklede, v katero bi stresel pripravljeno brozgo, saj sem se spominjal otroštva. Oče je vedno, ko matere ni bilo doma, in ko sva si z bratom že sama zagotovila svoj topli obrok v šoli, zaužil kuhano hrano kar neposredno iz lonca, v katerem jo je bil poprej pripravil. Stari namreč še danes ne pozna drugega kot žlico in lonec.
Prepričan je, da bontonski protokoli niso za lačne ljudi, in še dodaja, da »kakršen si pri jelu, tak si pri delu«.
Postregel sem si s cenenim, petdeset odstotnim, umetno slajenim in obarvanim pomarančnim sokom, katerega sem v usta zlival kar neposredno iz embalaže. Ob ponovno rojeni tipični volji brezbrižnega človeka, sem prijel za vroč lonec in ga nemudoma odnesel na mizo.
Mešanje z žlico po vroči hrani me je navdalo z nenavadnimi občutki, ki jih je v današnjih dneh deležen malokateri urejen moški. Počutil sem se kot nekakšen črno-bel, v kavbojki upodobljen samotarski lik Johna Waynea, ki je po uspešnem strelskem dnevu upihnil svoj Smith & Wesson, zaigral večernico na orglice in si privoščil ponev polno pečenega fižola.
Po končanem obedu se nisem zmenil za posodo. Še več. Proti večeru sem med preoblačenjem za fitnes v vsaki sobi na tleh pustil del svojih navadnih dnevnih oblačil. Vse skupaj je bilo videti kot nekakšen ples v brzostrelski spolni kontakt.
Nazadnje sem se še gol sprehodil skozi stanovanje, se praskal po trebuhu in zadnjici, ter si nadeval trenirko. Premišljeval sem, kako lepo je biti sam v tem plesnivem stanovanju, kjer ni ženske, ki bi me silila v mazanje keramike, kozarcev, jedilnega pribora in uporabo pogrinjkov.
Človek bi se, ob nadaljevanju podobnih malomarnih dogodkov, kaj hitro začel zavedati, da postaja čudak. Ne bom trdil, da osamljenosti, kot največjemu vzroku težav sodobnega človeka, koristi občasna neurejenost, pogovor z rožami in monitorjem, prepričan pa sam, da si sam v krajšanje samskih uric ne bi omislil živali, kot drugi obupanci nad nasprotnim spolom, in jo zapiral v stanovanje, bodisi se zaposlil s hiperaktivnostjo.
Po eni strani mi osebno prepričanje prepoveduje vsakršno obliko mučenja živali in travm zaradi neizživete mladosti, po drugi strani pa sem mnenja, da bo prišel čas, ko bo v moje srce in bivališče vstopilo inteligentno bitje, predstavnica nežnejšega spola, vredna jezikov ljubezni.
Bil sem sam in bil je popoln dan za kršitev privzgojenih načel špartanske vzgoje. Morda kdo od bralcev na svoji koži čuti podobne izkušnje, pa bi jih rad zapisal na to mesto?
