Nikoli ne bom pozabil izjave sošolca iz srednje šole, ki je nekoč vneto zatrdil, da je pri osemnajstih letih (kolikor smo jih takrat šteli) nekaj najbolj neumnega imeti samo eno dekle. Več kot jih imaš, več si vreden, če jih imaš več naenkrat, ne da bi sčasoma izvedele ena za drugo pa si sploh zmagal, je besedičil. Moje trditve, da se tako pač ne moreš naučiti iskrene ljubezni in imeti resnih zvez, ga niso omehčale niti za ped, on je bil prepričan, da ima prav in na koncu sem ga le pustil v dobri veri.
Ane Dobnik in Vedrana Tutića, s katerima sem opravil intervju, sicer nisem vprašal kaj menita o njegovi trditvi, saj bi si njuna odgovora slej ko prej lahko zapisal že vnaprej. Medtem ko ogromno mladostnikov resnično meni, da je v življenju pač potrebno poskusiti čim več, večina pa na koncu obleži z zlomljenim srcem, sta onadva že v mladosti vedela, da želita ostati skupaj celo življenje. Par sta postala že v rosnih najstniških letih, zdaj, po skoraj petih letih pa sta se tudi preselila v skupno gospodinjstvo na Obali, daleč od rodne Koroške.
Naš pogovor je potekal v izredno sproščenem tonu in ko smo končali, sem bil bolj kot kadarkoli prej prepričan, da sorodne duše ne najdejo samo filmski junaki cenene hollywoodske komedije. Sicer pa, le kaj bi rekli na mojega bivšega sošolca, ki je sicer v postelji zamenjal zavidljivo število deklet, a je ljubezen in resna zveza vseeno nekaj po čemer lahko le hrepeni?
Vedran, Ana, koliko časa sta pravzaprav že par?
Ana: Že lepa štiri leta in pol (smeh)
Vedran: : Ja, skupaj sva že dobra štiri leta in pol. Morda se zaenkrat sliši malo, ampak ko pretvoriš leta v dneve, dobiš lepo cifro. Kalkulator v roke pa naj si izračuna vsakdo sam (smeh).
Koliko let sta torej imela, ko sta začela hoditi?
Ana: Petnajst.
Vedran: Začelo se je pri najstniških šestnajstih letih. Ravno pred dobrim tednom sem dopolnil enaindvajset let. Madona, sem star, da ne omenim, kako hitro beži čas (smeh).
Za vajina leta je to kar dolga doba, saj je za najstnike, kar sta bila, ko sta začela hoditi skupaj, največkrat značilno, da so vsak teden na novo zaljubljeni. V čem je vajina skrivnost?
Ana: Iz moje strani mislim da je vzrok mladost in močna navezanost, ki se je kar hitro začela. Seveda je glavni krivec zaljubljenost in ker nisva nikamor hitela, se tako začneš navajat na ta občutek, da je nekdo vedno tam in ti nudi zavetje, varnost in tako naprej.
Vedran: Hja, verjamem, da sem bil ob pravem času na pravem mestu, da sem našel tisto »ta pravo« in da ni bila to le ena takšnih, ki bi se je lahko naveličal v enem mesecu ali celo še prej. Seveda pa sem upošteval tudi to, koliko se ujemam z njo in kaj je tisto, kar mi daje dober občutek, ko sem z njo.
Zadnje čase je Koroška, odkoder izhajata, precej na udaru v najbolj pozitivnem smislu te besede, saj od tam izvira precej uspešnih slovenskih športnikov, začenši s Tino Maze. Je tam resnično kaj v zraku kar pozitivno vpliva na ljudi in tako morda tudi na vaju ali so to samo naključja?
Ana: Glede naju je to čisto naključje, ker Koroška res ni imela nobene zveze s tem (rahel pomežik).
Vedran: Hm (premislek). V severnem predelu, odkoder je doma Tina Maze, je bila nekaj časa nazaj v zraku zabeležena velika koncentracija premoga, zaradi premogovnika. Mogoče le-to pomaga Tini pri dosežkih (smeh). Šalim se. Sicer pa, če je kaj takšnega v zraku, kar bi bilo odgovorno za dolga razmerja ... Hm, čisto mogoče, da se potika okoli Koroške kakšen hiperaktiven Kupid ali pa smo Korošci po duši zelo ljubeznivi in si pač vzamemo za bližnjo osebo čas in ga z njo zapravimo kolikor se da dobro.
Kaj sploh pomeni biti par pri petnajstih, oziroma šestnajstih letih?
Ana: Zase lahko rečem, da sem tako spoznala prve občutke med dvema, spoznavanje in uživanje v tistih najlepših trenutkih zaljubljenosti.
Vedran: Vsekakor je to nek bum (naredi značilno kretnjo z rokama), nekaj povsem novega v najstniški karieri. Počutiš se že malce bolj odgovornega, malce se zresniš, a vseeno ne pozabiš, da si še vedno mulc, ki eksperimentira v času srednje šole, ko mu je še veliko stvari tujih. V mojemprimerusem mogoče bil malce prestrog do samega sebe, saj sem bil pazljiv do vsega, kar je zadevalo mene ter njo. Po moje zato, ker sem vedel, da če se bom dovolj trudil okoli nje, da mi dobro delo in glej ga zlomka, zaenkrat kaže, da se nisem prav nič zmotil. Toliko o instinktu (smeh).
Pa sta vedela, da si želita toliko časa ostati skupaj in ali je kdaj prišlo do tega, da bi si nekako zaželela malce spremembe?Ana: Najbrž ni nihče od naju imel v mislih določenega časa kako dolgo bova skupaj, to kar se zgodi se pač zgodi, je pa tudi res, da sva seveda tudi midva imela kdaj vsak svoje muhe, a glede na to da sva še zdaj skupaj, sva jih uspešno prestala (smeh in zaljubljen pogled proti Vedranu)
Vedran: Kot sem že rekel, nekako sem imel občutek, ta instinkt, da mogoče pa le je to tisto, kar sem iskal. Seveda si nisem vsega že vnaprej načrtoval, koliko časa bi rad bil z njo skupaj ampak sem se prepustil toku, ki sva ga ustvarjala. Torej, če bi nama škripalo, bi slej ko prej vedel, kakšne bodo posledice (pogled z očmi postrani z zadržanim smehom).
Ali se kdaj spreta in zaradi česa?
Ana: Seveda, kateri par se pa ne? Pridejo stvari, ki včasih peljejo do tega da se spreš, vsak ima kdaj slabe dneve, o razlogih zakaj pa naj pove kar Vedran
Vedran: Uf …(glasen smeh, kratek odmor in spet smeh). Opažam da je na svetu tisoč in ena stvar, zaradi katere se lahko punca in fant spreta. En dan se lahko spreva o tem, kdo bo naredil kakšno hišno opravilo, spet drugič se lahko spreva, kadar eden izmed naju nima časa za kakšno skupno aktivnost, mislil sem glede gledanja filmov in podobno, ne tisto, kar večinoma počnejo pari, ko so sami doma. A vseeno, kakršnikoli so spori, se kar hitro pomiriva in nadaljujeva po starem. S kregarijo, seveda! Hec, hec. Sicer pa to le dokazuje, koliko se imata dve osebi radi in mogoče se sliši malce čudno, ampak kregarije so pravzaprav recept za dolga partnerstva.
Sta bila zaradi te resnosti, če jo lahko tako imenujem, kdaj deležna začudenja ali celo posmehovanja sovrstnikov?
Ana: Da, kar pogosto, videti resen par v mladih letih je pri nekaterih vzbudilo zanimanje, s tem pa tudi posmehovanje. Samo malo bolj pozoren si do osebe, ki ti je draga in že naletiš na dobro merico kritik.
Vedran: Čakaj, da naredim najprej listo ljudi in njihovih odzivov (smeh). Čisto odvisno od karakterjev. Nekateri, ki so bolj zaprti vase in niso toliko za partnerstva, so bili dokaj začudeni, kako nama uspe biti tako dolgo skupaj, spet drugi so bili pozitivno presenečeni in tudi vprašali za kakšen nasvet, najdejo pa se tudi heroji (kretnja z rokama, ki nakazuje navednice), ki mislijo, da dolga obdobja niso tista taprava stvar, češ da za to imamo še časa. Hja, upajmo, da bodo tisti heroji tudi kasneje tako ozkomiselni in prestavili to teorijo še v prakso.
Če smo že pri sovrstnikih in s tem tudi šoli (srednja zdravstvena, op. a.). Je bilo tam dejstvo, da sta par prednost ali ovira in zakaj?
Ana: Meni je bilo v prvem letniku precejšnja prednost, celo od pouka so me spustili enkrat, da sva lahko bila skupaj. (navihan smeh). Ko pa je minilo drugo leto, so se že malo bali da bi me zavedlo na stranski tir, kar bi peljalo do poslabšanja v šoli, ampak na koncu sva oba dokazala, da resna veza ni nujno tudi ovira za šolski uspeh.
Vedran: Odvisno, kako definiraš besedi ovira in prednost (smeh). Če misliš z oviro na to, da je bilo na šoli še veliko punc, za katerim bi najstnik kot jaz lahko pogledal a ni mogel zaradi zasedenosti, potem lahko rečem, da s tem nisem imel težave. Niti malo. Vedel sem, da imam punco z namenom in to mi ni predstavljalo nikakršne težave. Pod prednost pa bi lahko štel to, da sem v družbi veljal bolj za odraslega, profesorji pa so me videli veliko bolj zrelega. Saj veste, vse ima svoje dobre in slabe točke ampak mislim, da sem jaz zbral kar več dobrih kakor slabih (pomežik).
Danes je starostna meja najstnikov, pri kateri vstopajo v svet spolnosti precej nižja kot leta nazaj. Kako sta se s tem spopadla vidva?
Ana: Ko sva začela razmišljati o tem, je bila to glavna tema pogovora in morda se lahko celo malce pohvaliva, da sva bila od vsega začetka precej odgovorna, saj zaščita nikoli ni bila vprašanje. Sama sem iz zelo skrbne družine in vsi so vedeli kaj sledi, ko si precej zaljubljen in mlad, zato so mi popolnoma zaupali.
Vedran: Pa smo pri seksu (pridušeno hihitanje z obeh strani). Lahko rečem, da s tem nisva hitela ampak sva šla lepo počasi, okej, dobro, zelo počasi pa tudi ne. Vedel sem, da če bova ostala dolgo skupaj, bo do tega prišlo slej ko prej. Če je bilo opaziti kakšno »nesigurnost« glede intimnosti, sva se pogovorila, saj je pri seksu važno, da se s tem strinjata tako fant kot punca. No, kasneje sva se s tem tudi spoprijela in zdaj je, kar je (smeh). Misija opravljena.
Koliko je seks pravzaprav pomemben v vezi dveh najstnikov, ki ju razganjajo hormoni?
Ana: Na začetku ne toliko, potem pa vedno bolj.
Vedran: Sem kar vedel, da naju boš to vprašal (skomig z obrvmi in kratek premislek).Na začetku, ko greš skozi to prvič, ti je zelo zanimivo in kaj drugega bosta dva najstnika delala skupaj v sobi, ko je dolgčas? Učila se bosta, seveda. Ah, saj res, nisva bila ista paralelka, torej sva šla na tisto drugo opcijo (dolg smeh). Na začetku je izredno pogosto, sčasoma pa se malce umiriš, moraš malo pustiti še za druge dni, hehe. Seveda pa je seks pomemben faktor v partnerskem odnosu, saj sta tako osebi dobesedno združeni in ni ga lepšega, če to delata z ljubeznijo.
Kaj pa starši? Se že poznajo med seboj in kako se nek najstnik sooči s tem, da bo moral spoznati starše svoje punce, oziroma fanta? Mu je lažje ali težje kot odraslemu moškemu ali ženski?
Ana: Vedranove starše sem spoznala po približno pol leta, seveda sem imela tremo, ampak sta tako v redu osebi, da sem takoj spoznala, da je bil ves strah popolnoma odveč. Vedran je mojo družino spoznal malce kasneje in mogoče mu je bilo nekoliko manj mučno kot meni .
Vedran: Starši se že poznajo med seboj, vsekakor je to po tako dolgem obdobju razumljivo, kajne? Sam pri sebi sem vedel, da bom moral predstaviti punco svojimstaršem, da lahkokončno vidijo, katera punca mi meša pamet in zaradi katere mesečno nabijem velik račun za SMS poročila ter telefonske klice (smeh). Imam pa srečo, da imam zelo odbite starše in so jo sprejeli brez težav. Plus je bil tudi ta, da je moji mami enako ime kot moji punci, zato sta se tudi hitreje ujeli. Morate razumeti, da imata zelo redki imeni, saj ime Ana nosi le vsaka stotisoča punca (smeh).
Načrti za prihodnost? Se nameravata nekoč preseliti v skupno stanovanje, se poročiti, imeti otroke …?
Ana: Trenutno živiva skupaj na Obali kjer študirava, so pa seveda to osnovni plani za prihodnost.
Vedran: Hm, nekako že imava skupno stanovanje, saj sva trenutno na faksu na Obali, kjer sva skupaj štiriindvajset ur na dan in sedem dni v tednu. To nama je lahko nekakšna praksa, kakšno naj bi bilo skupno življenje kasneje. Ja, če seveda odštejeva litre in litre spitih alkoholnih pijač na študentskih žurih seveda (še ena dolga salva smeha). Otroci (kratek premislek), hm, no, bom pazil, da zaenkrat še ne bo priletela kakšna štorklja do nas, seveda pa bo enkrat potrebno tudi priti do te faze (pomežik Ani). In če pride otročiček, potem se bo treba tudi poročiti. Zaenkrat še ne »šparam« za prstan.
Ana, Vedran, najlepša vama hvala za vajine odgovore in veliko sreče ter predvsem ljubezni še vnaprej
Ana: Malenkost in seveda hvala tudi tebi, če lahko tako pokaževa, da je resnična ljubezen dejstvo, ne samo mit, je to najmanj kar lahko storiva.
Vedran: Hvala tebi, ker si si vzel čas. Vsekakor mi ni bilo dolgčas in upam, da bodo bralci odnesli kaj koristnega iz tega intervjuja ter to prenašali naprej. Seveda pa tudi hvala za želje, enako tebi želiva tudi midva.
