Sanjalo se ji je, da se po hodniku počasi vije kača in se nazadnje pritihotapi v spalnico. Olimpiada jo je videla, vendar se ni mogla premakniti, ni mogla niti zakričati niti pobegniti. Vijuge velikega plazilca so drsele po kamnitem tlaku in luske na njem so se v luninih žarkih, ki so prodirali skozi okno, svetlikale v bakrastih in bronastih odtenkih.
Za trenutek si je zaželela, da bi se Filip predramil in jo objel, jo ogrel na svojih mišičastih, močnih prsih, jo pobožal z mogočnimi rokami bojevnika, a takoj zatem ji je pogled nemudoma spet ušel na drakona, na čudežno žival, ki se je premikala kakor duh, kakor eno izmed tistih čarobnih bitij, ki jih bogovi v svoji muhavosti prikličejo iz globin zemlje. Nenavadno, toda zdaj se je ni več bala, ni ji vzbujala gnusa, nasprotno, zvijajoče se telo in sijajna ter tiha moč sta jo vedno bolj privlačila in jo začarala.
Kača je izginila pod odeje, ji zdrsnila med nogami in prsmi in Olimpiada je začutila, da se je je lačna in mrzla prikazen polastila, ne da bi ji prizadela kakršno koli bolečino ali nasilje.
Sanjala je, da se je njeno seme premešalo s semenom, ki ga je poprej z bikovsko močjo, s silovitostjo divjega vepra izlil vanjo njen mož, preden sta ga premagala zaspanost in vino.
Kralj si je naslednjega dne nadel oklep, s svojimi generali pozajtrkoval merjaščevo pečenko in ovčji sir ter odšel na vojno. Njej je rekel samo:
"Glej, da boš ves čas moje odsotnosti žrtvovala bogovom, in skoti mi sina dediča, ki mi bo podoben."
Nato je zajahal svojega rusega konja in se v družbi generalov pognal v galop, da je od konjskih kopit bobnelo po dvorišču in je trušč orožja odmeval od sten.
Po njegovem odhodu se je Olimpiada okopala v topli vodi in naročila služabnicam, ki so ji masirale hrbet s spužvami, prepojenimi z dišavami jasmina in pierijskih vrtnic, naj pokličejo dojiljo Artemizijo, starko iz dobre družine z ogromnimi dojkami in ozkimi boki, ki je prišla z njo iz Epira, ko se je Olimpiada poročila s Filipom.
Povedala ji je svoje sanje in jo vprašala:
"Dobra moja Artemizija, kaj to pomeni?"
Dojilja ji je pomagala iz tople kopeli in jo obrisala z brisačami iz egiptovskega platna.
"Punčka moja, sanje so vedno sporočilo bogov, le da ga znajo razložiti le redki. Mislim, da bi morala na pot do najstarejšega naših svetišč in vprašati dodonsko preročišče v najini domovini, v Epiru. Tamkajšnji svečeniki si že od davnine predajajo znanje, kako je treba razumeti glas velikega Zevsa, očeta bogov in ljudi, ki ga je slišati, ko veter zašušti skozi veje tisočletnih hrastov v svetišču, ko spomladi ali poleti po njegovem naročilu mrmrajo njihovi listi ali se jeseni in pozimi majejo suhe veje na deblih."
In tako se je čez nekaj dni Olimpiada odpravila na pot k svetišču, zgrajenemu na veličastno mogočnem kraju, v zeleni dolini sredi z gozdovi poraslih gora. O tem svetišču je šel glas, da je med najstarejšimi na zemlji: takoj po tistem, ko je Zevs pregnal z neba očeta Kronosa in prevzel oblast, sta z njegove roke poleteli golobici.
Ena je sedla na enega izmed hrastov v Dodoni, druga pa na palmo v oazi Siwa, sredi vročih libijskih sipin.
Od takrat so na teh dveh krajih lahko slišali glas očeta bogov.
"Kaj pomenijo moje sanje?" je vprašala Olimpiada svečenike v svetišču.
Ti so sedeli v krogu na kamnitih sedežih sredi zelenega travnika, posejanega z marjeticami in zlaticami, in poslušali veter, ki je stresal liste na hrastih. Zdeli so se popolnoma zamaknjeni. Eden izmed njih je nazadnje spregovoril: "Pomenijo, da bo otrok, ki se bo rodil iz tebe, Zevsovega in človeškega rodu. Pomenijo, da se je v tvojem trebuhu kri boga pomešala s krvjo človeka. Iz otroka, ki ga boš rodila, bo žarela čudežna moč, toda tako kot plameni, ki najmočneje gorijo, prežgejo stene svetilke in hitreje porabijo olje, ki jih ohranja, utegne njegova duša prežgati prsi, ki jo varujejo.
Spomni se, kraljica, zgodbe o Ahilu, predniku tvoje slavne rodovine: dano mu je bilo, da lahko izbere med kratkim, a slavnim življenjem in dolgim, a nepomembnim. Izbral je prvo: življenje je žrtvoval za trenutek zaslepljujoče svetlobe."
"Je ta usoda že določena?" je trepetaje vprašala Olimpiada.
"Ta usoda je možna," je odgovoril neki drug svečenik.
"Veliko je poti, ki jih lahko ubere človek, toda nekateri ljudje se rodijo obdarjeni z drugačno močjo, ki prihaja od bogov in se poskuša vrniti k njim. To skrivnost varuj v svojem srcu, dokler ne bo napočil trenutek, ko se bo pokazala prava narava tvojega otroka. Takrat bodi pripravljena na vse, tudi na to, da ga izgubiš, kajti najsi se boš še tako trudila, ne boš mogla preprečiti, da se ne bi uresničila njegova usoda in se njegova slava ne bi razširila do zadnjih meja sveta."
Komaj je izgovoril te besede, se je sapica, ki je pihljala med vejami hrastov, nepričakovano spremenila v močan in topel južni veter: v kratkem času se je tako okrepil, da je upogibal krošnje dreves in prisilil svečenike, da so si pokrili glave z ogrinjali. S seboj je prinesel gosto rdečkasto meglo, ki je zatemnila vso dolino; tudi Olimpiada si je s plaščem ovila telo in glavo in negibno, kakor kip božanstva brez obraza, obstala sredi vrtinca.
Tako, kot je privihral, je vrtinec tudi odvihral, in ko se je megla razpršila, so bili kipi, stele in oltarji, ki so krasili sveti kraj, prekriti s tanko plastjo rdečega prahu. Svečenik, ki je zadnji govoril, se ga je dotaknil s konico prsta in si ga ponesel k ustnicam.
"Ta prah je prinesel piš libijskega vetra, dih Zevsa Amona, ki ima svoje preročišče med palmami v Siwi. To je izjemen čudež, pomenljivo znamenje, kajti obe najstarejši preročišči na svetu, med katerima so velikanske razdalje, sta se oglasili v istem trenutku. Tvoj otrok je slišal klice, ki prihajajo od daleč, in je nemara razumel njihovo sporočilo. Nekega dne jih bo znova slišal v notranjosti velikega svetišča, obdanega s puščavskim peskom."
Potem ko je kraljica slišala te besede, se je vrnila v prestolnico Pele, kjer so bile poleti ceste prašne in pozimi blatne, ter s strahom in nestrpnostjo pričakovala dan, ko naj bi se rodil njen otrok.
(V.M. Manfredi: Aleksander. Veliki Sin sanj; MK, 2003)
