Za sam začetek nekaj stavkov o sami besedi »sponzoruša«. To je dokaj zanimiva srbsko-hrvaška besedna skovanka, ki pa ji v slovenščini v bistvu težko najdem pravi in ustrezni prevod, še posebej, če hočem upoštevati tudi to, da naj bi bila sama beseda tudi lepa. V slovenskem spletu (mislim, da v nekem forumu) sem našel izraz »sponzorašica«, ki je dosleden prevod besede, ki se je trdno udomačila v pogovornem jeziku na nekoč tudi naših skupnih južnih ozemljih, vendar se mi kljub temu zdi izraz »sponzorašica« še zmeraj tako tuj, da bom še naprej v tem tekstu (in seveda kontekstu) uporabljal besedo »sponzoruša«. Bralec, borec za lepo slovenščino, če boš našel kakšen lepši slovenski izraz »za punco, ki išče sponzorja«, se ti že vnaprej zahvaljujem. Sedaj pa je že čas, da počasi pristopim k samem bistvu mojega tokratnega pisanja …

Malo podrobneje o tem, kdo sploh je sponzoruša? Kakor pove že samo ime, so to punce, ki si iščejo bogate sponzorje. Maša Rebič, avtorica knjige Sponzoruša je nekoč v enem izmed svojih intervjujev povedala takole: »Sponzoruša je dekle, ki stopa v vezo s tistim moškim, ki ima denar. Zaljubljena je le v njegov denar in njegove statusne simbole ter je ne zanima nič drugega.« Načeloma pa so to mlajša dekleta med 17 in 25 letom starosti. Vsekakor pa takšna dekleta ne iščejo dela, službe, ki bi bilo slabo plačano. One nočejo samo »pošteno preživeti«, one hočejo (dobro) »živeti«.  

Ker sponzoruše same nimajo dovolj denarja, da bi si plačevale garderobo znanih modnih oblikovalcev, včasih tudi zlat nakit, da bi zahajale v restavracije na razkošna kosila in uživaške večerje, da bi obiskovale prestižne nočne lokale, da bi se v bikinkah sončile na dolgih jahtah in da bi kot »sovoznice« krasile notranjost nesramno dragih avtomobilov, si pač iščejo bogate moške, ki bi jim lahko s svojim denarjem omogočili »višji stil življenja«. In lepotice, vesele, ker njihove redne obiske v elitnih trgovinah, wellness klubih in morebiti tudi pri lepotnih kirurgih, končno nekdo ceni, so se pripravljene svojemu mecenu v globoki hvaležnosti pošteno in s stilom zahvaliti … Vsak dan, vsako noč, vsak trenutek. Po potrebi pač.

To pomeni, da so sponzoruše v bistvu prostitutke, dobesedno prodajalke ljubezni? To pa ne. Številni prispevki, ki so bili že napisani na to temo, trdijo le, da prostitutka transparentno, brez »cici-mici«, pošteno oddela in zaračuna svoje (samo) seksualne usluge. Za razliko od sponzoruš, »katerih delo nikakor ni samo seksualne narave«, predvsem pa se od prostitutk razlikujejo po svojih »zakulisnih igricah« in nekakšnim »moralističnim metanjem peska v oči; jaz se že ne prodajam za denar«.

Že omenjena avtorica knjige meni, da je moralno stališče sponzoruše mnogo bolj problematično od prostitutkinega, saj se ta »ukvarja s seksom za denar le določene ure v dnevu, medtem ko je sponzoruša v odvisnosti od sponzorja 24 ur na dan. In ob tem – tako Maša Rebič – sponzoruša ne prodaja samo svojega telesa, ampak predvsem svojo dušo. Skratka, vsaka usluga se plača s protiuslugo. Takšno ali drugačno.

Kako prepoznamo sponzorušo? Hrvaški mediji pišejo, da jih lahko opazimo že kar iz »letala« saj se ponavadi gibajo v kolegionalnem tropu, sindikalnem krdelu (skupaj so močnejše, pa lažje se branijo, pa tudi napadajo neumno žrtev), s svojo pojavnostjo pa dobesedno silijo na površje. In to najraje v dragih, »fensi«, lokalih. Zelo rade uporabljajo najbolj tehnološko razvita ženska orožja kot so npr. zelo vpadljivo obrazno ličenje, negovano telo s svileno in ravno prav porjavelo kožo, poseben poudarek je na njihovi pravilni – suhceni – teži, seveda pa je zelo priporočljivo, da je joškat dekolte baročno bahat, oblekice morajo biti predvsem zapeljive moškim očem (kar ponavadi pomeni zelo mini), tudi obutev je izbrana zelo premišljeno (visoke erotične petke ali sado-mazo škornji). Sponzoruša mora imeti skorajda obvezno dolge in prekrasne lase (vseeno je ali so svetli ali temni, važno je »koga se lovi, na kakšen tip ženske pada«) …

Seveda se sponzoruša ponavadi neznansko trudi, da je opazna, da v prostoru deluje kot kraljica (uh, prava »prasica«), kot resničen magnet poželenja, bejba, za katero vsi moški samci iztegujemo nategnjene vratove. Zato se sponzoruša »rada dela nedosegljivo«, pač v želji, da je ne bo ogovoril vsak »lolek-bolek«, ampak točno »tisti« bogataš, na katerega je lepotica vrgla svoje osvajalske čari.

In tukaj nastopi njeno najbolj težaško delo, hkrati pa se tukaj najlaže prepozna slaba sponzoruša od odlične sponzoruše. »Visoko kvalificirana sponzoruša« se namreč med starimi ali pa novodobnimi bogatuni giblje kot v svojem naravnem okolju, počuti se zelo domače, tudi zaradi tega je zelo sproščena in hkrati čarobna za vso okolico, ki jo obsije s svojo lepoto in svojevrstno obrtniško umetelnostjo. Postane nekakšna slovenska, hrvaška, srbska, bosanska, slovanska, novodobna ne-japonska gejša torej.

Čudne vrste umetnica. Zna se pogovarjati. Koketirati. Zapeljevati. Mrežiti. Mežikati. Se zapeljivo smejati. Migati z boki. Na plesišču in tudi v postelji. Zna poslušati. Ni neumna. In sploh ni nujno, da je revna (mnogo sponzoruš izhaja iz dobro situiranih družin, zato so tudi dokaj samozavestne, lovljenje bogatih moških pa jim je postalo najlažji in najlagodnejši način presneto udobnega preživetja v novodobnem, vse bolj ekstremnem  kapitalizmu).

Sponzoruše so torej samozavestne in ambiciozne? Vsekakor. Zato se rade prijavljajo na vse mogoče izbore za mis, rade se sprehajajo po modnih pistah, se neumno obnašajo v resničnostnih tv-šovih, se delajo da so pevke ali pa se goloritne izpostavljajo na zabavah, kjer mrgoli fotografov iz različnih medijskih hiš. Takšne ženske so rade »non-stop v igri«. Bolj kot je takšna ženska »pojavna« v javnosti, več je ponavadi vredna v očeh »svojega mecena, sponzorja«. Uloviti mis Slovenske Bistrice ali pa mis Slovenije, to je pa za nesramno obogatenega tajkuna že ogromna razlika, a ne?

Lepa ženska površnemu moškemu pomeni prestižno trofejo! Neumnemu tudi pravi ulov (»vidite, jaz imam najdaljšega, predvsem pa zlatega«). Pravi kapitalec, bi rekli lovci. Pijavka, si mislijo drugače misleči, in se še dodatno zdravorazumsko sprašujejo, kdo je sploh koga ulovil v tej seksistično-bogataški igri nategov ...

In tako ne preseneča, da redno beremo, kako je ta in ta misica ali pa ta in ta manekenka zmeraj bolj pogosto v družbi npr. razvpitega Rajka Hrovatiča. Čaka na svojo priložnost. Na svojega Rajka ali pa pevca Jana, na kakšnega predobro plačanega nogometaša, po sili razmer tudi kakšnega drugega športnika (ti imajo ponavadi še krasno izoblikovana telesa, pa manj časa, da se potikajo po sumljivih in smrdljivih lokalih).

Ovinek pred koncem. »Sponzoruško« parazitsko žensko obnašanje je v teh letih postalo tako vseprisotno, da bi lahko brez problemov govorili že o družbenem fenomenu. In čeprav bi mnogi vase zaverovani bedaki radi o sponzorušah govorili kot o nekakšnem dodatnem novodobnem emancipiranju ženskega spola, je treba resnici pogledati globoko v oči (ne v joške!) in (samo)kritično priznati, da pravzaprav govorimo (in pišemo) še o enem zgrešenem sistemu vrednot, morebiti pa tudi še o eni sofisticirani obliki komercializacije seksualnosti.        

Poznate kakšno takšno "žmohtno"?