Sprehodil sem se po svoji telefonski beležnici in razmišljal katero prijateljico bi povabil na ta prijeten dogodek. Sklenil sem, da bom tokrat izbral žensko tiste zunanjosti, ki najbolj ugaja mojemu večletnemu spolnemu povpraševanju. Želel sem si postavne temne dolgolaske z velikimi prsmi.
S ponudbe lepotic sem najprej črtal blondinke in vse tiste kratkih las. Iz selekcije sem izločil še tiste z nekultiviranimi postavami in manjšimi prsmi. Med plehkim selekcioniranjem in listanjem po beležnici sem se nasmehnil. Spomnil sem se znanca, ki je ponudnik teh medmrežnih stikov. Naslednjič, ko bova na kavi, mu bom predlagal možnost razvrščanja žensk po velikosti prsi. Joški so namreč prvo, kar takoj za obrazom opazimo spolnega kontakta željni moški. Biti morajo veliki in po možnosti naravni. Med nadaljnjim iskanjem po moji papirnati bazi je zgoraj navedenim parametrom ustrezala zgolj ena.
"Dober večer, Eva..."
"Oooo Ankhiiiiiii - 'pisatelj'!" me je prekinila in nadaljevala: "Ful sm vesela, da si me poklicu!"
»...slišal sem, da si osamljena.« sem nadaljeval in prešel k bistvu: »Kaj delaš v soboto zvečer?«
Eva je bila zaročena s Petrom. Prvo večjo krizo po štirih letih njunega skupnega življenja je poslovno nadvse uspešen mladenič razrešil z zaročnim prstanom, za katerega je odštel več kot polovico moje državne plače.
Ankhovo preziranje povzpetnikov in materialistov je gorelo na pravkar dolitem olju. Ogenj v odsevu mojih zlobnih oči pa je bila Evina spolna nepotešenost, katere gospodarica se je bližnje nevarnosti dobro zavedala. Uredila se je za prihajajoči večer z znancem, ki ga je spoznala pred leti na sabljanju.
Oblečena je bila v prelepo rdečo večerno obleko, ki je njene zelene oči naredila magične. To sem opazil že takrat, ko je hodila po osvetljeni verandi. Ko sem jo naposled zavrtel po plesišču, sem opazoval ljubko zgornjo polovico njenega hrbta, zakaj ko se mi je vrnila v objem, so lahko o čistosti in mehkobi njene kože mojemu vidnemu spominu potrjevale smelost le še konice mojih prstov, ki so kdaj pa kdaj zašle previsoko, da bi se odžejale v svilenem. Rdečica, ovita okoli njene lepote se je podala k moji črni obleki in oprijetemu puloverju.
Plesala sva na nekakšno improvizacijo - vsaj zdelo se mi je tako - južnoameriškega jazza. Flavta, 'Rhodes' klavir, jazz kitara so izdelano objemali ritme pojočega 'fretless' basa in bobnov. Sam bi slednja dva zamenjal s tršo house podlago in dobil pravi klubski hit. Kljub temu pa se je pravkar poslušana glasba prilegala ambientu.
Ritem je bil počasen in za hip je glavo naslonila na moje rame ter me vprašala:
»A greva k tebi? Neki ti moram pokazat!«
Gledala je vame kot Amélie Poulain, ko si je prvič s poljubom želela povabiti moškega na skupno življenjsko pot.
»Če sem te prav razumel: v mojem fletu boš ti neki pokazala meni?« sem se nasmehnil poudarjajoč besedi na 'm'.
Bila je rahlo opita, mojemu kimanju pa je odgovorila kot nekakšna navdušena deklica, ki želi svoji otroški simpatiji razkriti zaklad, zakopan na drugi strani travnika, in me odvlekla s plesišča, na katerem sva že tako samevala kot zadnja vodna drsalca.
Petrovega prstana na desnici ni nosila. Trdila je, da ji je prevelik. Od nekoga, ki je na službenem potovanju, in pušča svojo lepo zaročenko samo doma, bi lahko človek pričakoval kaj več. Toda ta človek je bil, kljub vsemu, že v napačnem času na napačnem kraju, in čeprav ni verjel tej njeni zgodbi, je takrat bíla sobota in tu bila bližina Eve.
Odgrnila se je zavesa na novem odru.
Obrnil sem ključ in jo povabil naprej.
»Takoj ti pokažem, samo na WC skočim. Lahko?« ni čakala na moj odgovor, že se je obrnila in zaprla v kopalnico.
Armirana betonska plošča nad menoj se je razklala in skozi železo v razpoki je vame gledala maska sive smrti, ki je od mene podila dekleta in mi odrekala večno življenje. Toda zvok ni bil šum betona, ampak zvok splakovanja straniščne školjke.
Vrnila se je gola.
»Ankh,...« je rekla tiho in pokazala na svoj tatu: »...prebrala sem tvojo knjigo o simbolu življenja.«
Stal sem kot vkopan. Pentlja, ženski del simbola, je bila vtetovirana na trebuhu približno okoli maternice. Predvideval sem, da sta bila levi in desni horizontalni krak postavljena nekam v višino materničnega vratu, falus, moški vertikalni spodnji del, pa se je zgubljal pod njeno skrbno negovano črtico vse do sramnih ustnic.
Imela je tatu ankha prav na njegovem simboličnem mestu.
»Fak, Eva. Tole je tu mač.« sem se čudil dogajanju in njenim solzam.
Eno sem ji obrisal z lica, nato pa me je prijela za roko. Peljala jo je niže in solzo natrla po svojem trebuhu.
»Noseča sem. S Petrom bova imela otroka. Nisem mu še povedala.«
»Obleci se.« sem ignoriral novico.
Objela me je.
»Eva, jst...«
Ustne mi je stisnila k zobem z nedolžnim poljubom.
»Danes sem sanjala, da si oče temu otroku ti in se zbudila pomirjena, da nikoli ne bom sama.«
Ni nama bilo dovolj in naslednji trenutek sva se že strastno poljubljala. Prijel sem jo za njeno levo dojko, me je odrinila in mi prilepila klofuto, nato me je zopet zvlekla k sebi in nadaljevala sva z najinim kresom.
»Kolkr časa sva bla kolega, tolk časa sm si te želela pofukat.«
»Pa nisi mogla, nism mogu, ker si mela Petra,...«
V temi sem zaprl oči in nadaljeval: »... in še ga imaš.«
Obležala sva v modri svetlobi in poslušala Ronjino Modro ljubezen.
Vzelo jo je jasno nedeljsko jutro. Niti če ga napadem z večerom, se ne bo vrnila v te roke. Tudi to je jasno.
