..., po dveh tednih se počutim kot padli angel. Kreposti, za katere sem si prizadeval vse svoje življenje, so izginile v neštetih mislih, hkrati pa sem se počutil umazanega in ponižanega.
Vedno sem bil namreč pretirano samozavesten in prepričan, da me je preveč moškega, da bi si moral deliti žensko, še posebej, če gre za človeka, ki je psihično in fizično pod mojim nivojem.
Medtem, ko sem se sam minuli mesec ukvarjal z nekaterimi psihotičnimi, igrivimi in kokošjimi primerki žensk, me je včeraj zvečer poklicala Eva.
"Ne morem verjet! Pravkar sm prebrala, da si pisu o najinem večeru! Pa kva ti je? Ti pa si bolan! Kva, če bo zvedu Petr?"
"Koji kurac se sekiraš, Eva? Napisu sem tko, da ni videt resnica. Pa sej si brala komentarje spodi a ne?" sem odgovoril taktno, a vulgarno.
"Ni mi vseen, da tko misliš. Pa kaj si ti mal bolan? A misliš, da si res želim, da bi Pero tko zvedu, da sm noseča? To bi mogla bit skrivnost, osebna skrivnost. Pa ne sam to: tud to si izdal, da sm se pofukala s tabo." je vsa histerična hropla v mojo slušalko.
"Eva, nehi!"
"Ankh, sam rada bi ti povedala, da sm huda nate in bi te najraj v jajca, po drugi strani pa želim, da bi bil ta otrok tvoj in ne Petrov, ker je on totalen šovinist! Ti si pa to in še prasec zravn!" je kričala in globoko dihala.
Mislim, da je jokala.
"Eva... Halo? Eva!"
Prekinila je.
Besnih obraznih potez in solznih oči sem zabrisal telefon na tla, da se je raztreščil. Nekaj časa sem strmel v prazno, nato pa poiskal vse dele in ga zopet sestavil.
Klical sem jo nazaj, da bi ji povedal, da je bila to vse skupaj le najina napaka, a je bila izključena iz omrežja. Odpeljal bi se k njej, ko bi le vedel kje točno na Gorenjskem živita s Petrom. Radovljica, Lesce, Bled?
Solze v mojih očeh so bile grenke, ko so pritekle do teh suhih, najlepšega dotika žejnih ust. Zavedel sem se namreč, da mi v njenem zadnjem stavku nečesa tako lepega in hkrati tako nizkotnega v življenju še nikoli ni bila izrekla nobena mojih ljubezenskih skulptur.
Nedvomno je bila razklana, njeno vedenje pa je bilo nerazumno za novopečeno nosečnico in nedopustno za žensko njenega družbenega položaja.
Nagnil sem še zadnji požirek viskija, ugasnil televizijo in se spotaknil v zaprašeno posteljo.
Padal sem nekaj sekund. Začutil sem hudo bolečino v hrbtu in kmalu nisem več čutil nog. Povzpel sem se na komolca in dvignil glavo, da bi poklical pomoč.
Okoli mene je bila popolna tema, pred menoj pa je stala snežno bela, gola krasotica, ki je z najine okolice vpijala vso svetlobo.
Njen obraz je zakrivala siva maska. Da. Skozi njo mi je morala jemati ljubezen do žensk, kajti spomnil sem se te krinke iz prejšnjih videnj in se kmalu spet počutil praznega. Sočutje do Eve je izginilo; zame je bila le še prijeten telesni spomin.
Postopoma sem se spet zavedel svoje spalnice in mojega ležanja ter kmalu zopet zadremal.
Sanjal sem, da so vse ženske na tem svetu noseče. Povsod, kamor sem stopil, so bile nosečnice. Jokale so, se smejale, se objemale in pomagale druga drugi z raznimi nasveti ter izkušnjami.
Čeprav je šlo za sanje, je bila misel spet večja od privida. Moški so jih zapustili, da bi nadaljevali svoj lov in nabiralništvo. Ostale so same v svoji praskupnosti. Nihče, razen sadov, ki jih nosijo v sebi, jih nima več rad. Bile so obsojene postati samohranilke in še sad njihovega telesa se bo vse življenje hranil z njihovo ljubeznijo.
Počutil sem se kot stroj; avtomat, ki je svoje seme, ko je še bil moški, daroval na oltar rodovitnosti.
Proučeval sem edino možno obliko trajnejše ljubezni na tem svetu: ljubezen matere do otroka in otroka do matere. Videl sem popkovino in se zavedal boleče ločitve od maternice, ko sem se rojeval, in prsi, ko sem zapustil materino naročje.
S tem sem odrasel in ločil ljubezen od telesa, kar mi je vedno služilo v mnogih načrtnih spolnih srečanjih z različnimi priležnicami.
Zbudil sem se prepoten in zgrožen ugotavljal, da so bile sanje v njihovem vidnem delu zelo enostavne, da pa je njihovo spoznanje bilo kruto in resnično. Vstal sem in se razgledal po svetu okoli sebe.
Močni, zdravi, pametni in drugače zavedno samozavestni moški ne ljubijo. Pravzaprav komaj čakajo, da se jih, po spolnem kontaktu, ženska preneha držati in objemati. Taki moški nočejo biti očetje svojim konkubinam, niti ne le-teh pestovati kot otroke. Dotikati se jih želijo le med njihovim zalivanjem zibeli s tekočino življenja.
Iz misli me je predramil zvok mopeda. Nekdo je že raznašal dnevno časopisje. Prižgal sem si cigareto in v dimu izrekel:
»Kreten...«
Imelo me je, da bi izpraznjeno steklenico viskija vrgel čez balkon na njegovo betico.
Pred sodnikom za prekrške in zasebno tožbo so me spet rešile ženske. Vsem svojim ugotovitvam in ponavljanjem navkljub sem se spomnil potekajoče spolne revolucije in žensk, ki so stopile vanjo, zdaj pa z njo zavlačujejo, da le-ta nikoli ne bi bila izbojevana.
Želijo si klasičnih moških pozornosti, biti izbrane in nato izbirati, obenem pa od nas zahtevajo enakopravnost na vseh družbenih področjih.
Le upam lahko, da bom v prihodnjem življenju zelo lepa ženska, in da mi bo okus sperme všeč.
