Vse to in še več se skriva v pestri zgodovini umetnosti tetoviranja. Poglejmo podrobneje.

Beseda tetovaža (angleško 'tattoo'), naj bi imela dva izvora in sicer v polinezijski besedi »ta«, ki pomeni 'udarjati nekaj' in tahitski besedi »tatau«, ki pomeni 'zaznamovati nekaj'.

Kot vse najboljše stvari in odkritja, naj bi tudi tetovaže nastale zgolj naključno. Strokovnjaki domnevajo, da si je v pradavnini nekdo rano podrgnil z roko, umazano od saj in oglja, ko pa se je rana zacelila, je na lastno presenečenje ugotovil, da si je nehote ustvaril trajni okrasek. Naključni vzorec je očitno postal izredno priljubljen in kmalu so za prve tetovaže uporabljali ribje koščice, živalske kosti in podobne ostre predmete, namočene v rastlinska barvila.

Na presenečenje mnogih je že Otzi, 5.000 let star mumificiran pračlovek, ki so ga pred dobrim desetletjem našli v dolini Val Senales, imel na svojem telesu kar 57 tetovaž. Križ na notranji strani kolena, šest ravnih črt nad ledvicami in številne paralelne črte na gležnjih, vendar pa se zaradi pozicije tetovaž domneva, da so bile narejene predvsem v terapevtske namene, za zdravljenje artitisa.

Človeška domišljija je pripeljala umetnost tetoviranja tako daleč, da so tetovaže kmalu postale simbol prestiža, družbenega položaja in moči posameznika. To je veljalo predvsem za stari Egipt, kjer so si moški pripadniki aristokratskega sloja na telo nenehno dodajali pravilne geometrične vzorce, dokler niso le ti popolnoma prekrili telesa.  Za razliko od moških, pa so ženske v starem Egiptu nosile tetovaže, ki so upodabljale boga plodnosti, kar nakazuje na globok religiozni pomen.  

Podobno je bilo pri Ilirih in Tračanih, le da so njihove ženske nosile tetovaže kot znak pripadnosti določeni družini, neke vrste spoštovana stigmatizacija, pa tudi  že zgolj kot modni dodatek. Za razliko od Grkov, pri katerih so bile tetovaže znak pripadnosti družbenemu sloju, so Rimljani uporabljali tetovaže za označevanje sužnjev, običajno z napisom »davek plačan«. Poleg tega so tetovaže postale tudi način kaznovanja kriminalcev, ki so jim na vidno mesto na telesu vtetovirali ime zločina, ki so ga zgrešili. Kratka in jedrnata, a izredno učinkovita stigmatizacija.

V Indiji so včasih tetovirali le menihi, saj naj bi med samim procesom tetoviranja, s tetovažo vnesli magično moč. Zanimivo je, da so bile tetovaže izključno moška domena, saj se menihi niso smeli dotakniti ženskega telesa, poleg tega, pa so ljudje verjeli, da ženske sploh ne potrebujejo dodatne magične moči, saj naj bi jo imele že same po sebi dovolj.

Na območju Pacifika, predvsem za domorodce na Borneu, Samoi in za Maore,  je tetoviranje bilo in še vedno je, pomemben obredni ritual. Na Borneu, ki je eden redkih krajev na svetu, kjer tetoviranje še vedno izvajajo na tradicionalen, izredno boleč  način, z leseno palico in ostro konico, ki jo namakajo v rastlinska barvila, imajo bojevniki nekaterih plemen, za vsako odvzeto življenje, tetovažo. Njihove ženske pa imajo na rokah, dlaneh, nogah in stopalih bolj nežne vzorce, ki naj bi poudarjali moč ženskih čarov in privlačnost.

Tetoviranje na Samoi je bilo pomembna obredna iniciacija za mlade fante, stare med 12 in 15 let, ki so vstopali v svet odraslosti, trajala pa je lahko tudi po več bolečih tednov. Najbolj pogosti so vzorci z globokim religioznim pomenom, kot naprimer kanu (simbol družine), drobne linije (simbol prednikov) in temne lise (simbol oceana).  

Maorski bojevniki so se pred bitko po obrazu mazali z ogljem, sčasoma pa so si začeli linije in vzorce na obraz kar tetovirati. Tako je nastal svetovno znan maorski vzorec imenovan »moko«. Tudi njihove ženske so imele tetovaže. Običajno so si tetovirale ustnice z modro barvo, kot znak ženskega seksipila, pa tudi brado in nekaj linij na licih, nosu in čelu, kar je nadvse vzburjalo predstavnike moškega spola.  

Na Japonskem so tetovaže poznali že 3000 let pred našim štetjem. Stara ljudstva, kot naprimer Ainu, so se tetovirala po telesu in obrazu, saj so verjela, da jih tetovaže ali »irezumi« pri ribolovu in potapljanju ščitijo pred napadi velikih rib. Tetovaže na Japonskem se ne morejo otresti slabega imena, vse od srednjega veka dalje, ko so začeli tetovaže uporabljati za stigmatizacijo kriminalcev.

Okoli 15. stoletja pa so tetovaže, skupaj z razcvetom t.i. »ukiyo-e« ali 'slik minljivega sveta', ponovno postale izredno priljubljene, predvsem med nižjim slojem prebivalstva, igralci, delavci in prostitutkami ter omogočile razvoj umetnosti tetoviranja. Tetovaže so prekrivale večino telesa, vendar nikoli rok in obraza, oziroma brez obleke vidnih delov telesa, saj so imele še vedno izredno slab sloves.

Tetoviranje je bilo in še vedno je izredno dobičkonosen posel, saj so jih mojstri tetoviranja izdelovali po več let in seveda zaslužili ogromne vsote denarja. Stare tetovaže na Japonskem so imele velik ideološki pomen, vključevale so slike starodavnih junakov, samuraje, zmaje, japonske krape –'koi', ki prinašajo srečo, zdravje in bogastvo, ter ostale simbole, ki so globoko zakoreninjeni v bogati japonski tradiciji in zgodovini. Med drugim so si kurtizane na spodnjo stran roke, skoraj pod pazduho tetovirale imena ljubimcev, kjer so bila skrita pred nepovabljenimi pogledi. Tovrstne tetovaže so znane pod imenom »irebukuro«.

Zaradi globokega ideološkega pomena tetovaž so jih kmalu prevzeli pripadniki japonske mafije –»jakuze«, saj s tetovažami izražajo svoj status, pripadnost določeni družini, sposobnosti, število ubitih ljudi in podobno. Kljub temu, da tetovaže v sodobni Japonski postajajo predvsem priljubljen modni dodatek, se ne morejo otresti slabega slovesa, zato še vedno naletite na številne telovadnice in kopališča, kjer je ljudem s tetovažami vstop kratko malo prepovedan.

Ps. V drugem delu članka, ki bo imel naslov Dosmrtni telesni okraski, teče beseda o erotičnih motivih v umetnosti tetoviranja.