"Zdi se mi, da nisem ničesar pozabil."
"Torej zares odhajaš," je pripomnil Kalisten.
"Res. Odločil sem se vrniti v Atene, ker se je položaj tam precej umiril."
"Že veš, kam greš?"
"Za to je poskrbel Demad in mi poiskal na Likabetu dovolj veliko hišo s pokritim stebriščem, približno takšno kot v Miezi, kjer bom lahko ustanovil svojo šolo. V hiši je dovolj prostora za knjižnico in naravoslovne zbirke; poleg njih bo oddelek, namenjen raziskavam glasbe. Vse gradivo sem že poslal v pristanišče in zdaj se moram samo še vkrcati."
"In me pustiti samega s preiskavo na plečih."
"Sploh ne. V Atenah bom lahko zbral več podatkov kot v Makedoniji. Tisto, kar sem lahko izvedel tukaj, sem že izvedel.
"In to je?"
"Sedi." Aristotel je potegnil iz škatle nekaj gosto popisanih listov. "Doslej je jasno samo eno: da je Filipova smrt povzročila velikanski pretres in dvignila neznanski oblak čenč, govoric, klevetanj, namigovanj, nekako tako, kot če velik kamen pade na dno blatnega ribnika. Treba je počakati, da se blato usede in se voda zbistri, preden lahko kaj vidiš.

Pavzanijevo dejanje naj bi izviralo, to bi si lahko predstavljali, iz umazane afere moških ljubezni, ki so najnevarnejše. Samo na kratko: Pavzanija je lep fant, zelo spretno uporablja orožje in zato ga sprejmejo v Filipovo stražo. Kralj ga opazi zaradi njegove krepkosti in si ga vzame za ljubimca. Medtem mu Atal predstavi hčerko, ubogo Evridiko, v katero se kralj takoj močno zaljubi.

Pavzanija je noro ljubosumen in naredi veliko sceno Atalu, ki pa takrat zadevi ne pripiše velikega pomena; nasprotno, sprejme jo dokaj duhovito, in da bi dokazal svojo velikodušnost, povabi mladeniča po nekem lovu v gorah na večerjo.
Kraj je samoten in odročen: vino teče v potokih in vsi so zelo opiti in vzburjeni. Takrat Atal vstane, odide in prepusti Pavzanija svojim logarjem, ki ga slečejo in vso noč posiljujejo na vse načine, ki si jih izmišlja njihova razbrzdana domišljija. Nato ga pustijo bolj mrtvega kot živega.
Pavzanija je iz sebe od te žalitve, od Filipa zahteva maščevanje, ta pa se noče zoperstaviti bodočemu tastu, katerega med drugim, visoko ceni. Mladenič bi rad ubil Atala, vendar to ni več mogoče: kralj je njemu in Parmenionu zaupal poveljstvo vojske, ki se odpravlja v Azijo. Zato usmeri svojo jezo v edini cilj, ki mu še ostaja: Filipa. In ga ubije.

Aristotel je s topim udarcem spustil levico na zavitek listov, kot bi želel poudariti smiselnost svojega zaključka.
Kalisten ga je pogledal v male sive oči, ki so se svetlikale z nedoločljivim izrazom nekje med porogljivostjo in ironijo.
"Nisem razumel, ali ti verjameš v to zgodbo ali se delaš, da verjameš."
"Ne gre podcenjevati pobud strasti, ki so vedno močan motiv v človekovem vedenju, zlasti še v vedenju posameznika, ki ni uravnovešen, kot na primer morilec. ..."

(V.M. Manfredi: Aleksander Veliki- Sin sanj; MK, 2003)