| |
|
|
V vsaki zvezi moramo imeti zasilni izhod
|
|
|
Avtor:
Sanja ,
avgust 2008
|
Čeprav je ena od osnov dobre zveze tudi popolna predanost partnerju, bo zveza dolgoročno funkcionirala le, če se bo vsak njen del, torej vsak od partnerjev, zavedal, da nič na tem svetu ni večno in da se mora vsak človek v prvi vrsti zanesti predvsem nase.
|
 |
 Vem, sliši se precej hladnokrvno in marsikdo noče niti pomisliti, da je na svetu sam, a samo poglejte okoli sebe: Koliko ljudi vztraja v praktično mrtvih zvezah, koliko je takih, ki prenašajo partnerjevo fizično ali verbalno nasilje, koliko staršev priznava, da 'so skupaj' zgolj zaradi otrok?
In zakaj ljudje pristajamo na kompromise, čeprav za ceno lastnega psihičnega (in fizičnega) zdravja? Preprosto, ker se bojimo ostati sami. Ker smo že pozabili, da smo nekoč povsem samozavestno hodili po tem svetu, se znali sami zabavati in sami preživeti.
Partnerstvo nam seveda ponudi toplo zavetje, varnost in prihodnost. Po svetu je lažje korakati v dvoje in nič ni boljšega, kot roka, ki jo ljubiš in ki te podpira v težkih trenutkih. Vsi si to želimo, vsi iščemo in ko najdemo, bi naredili vse, da to tudi obdržimo.
 Žal nam včasih ne uspe. Mogoče zaradi nas, mogoče zaradi partnerja. Nenazadnje niti ni toliko važno, kdo je 'kriv', važno je, da svoje težave opazimo. Ne govorim zgolj o udarcih, grdih prepirih in varanju, ob katerem si je pač težko zatiskati oči.
Govorim tudi in predvsem o malenkostih, zaradi katerih požremo marsikatero krepko, sprejmemo marsikateri kompromis in velikokrat, celo nevede, zatajimo sami sebe. Kolikokrat ste že zamahnili z roko, ko vas je partner iskreno razočaral, skrili svojo bolečino in si mislili, saj bo bolje? Kolikokrat naredili nekaj, kar je popolnoma v neskladju z vašimi načeli in prepričanji, zgolj zavoljo ljubega miru?
Ko v naše življenje vstopi Nekdo, ki ga ljubimo z vsem srcem, bi zanj naredili vse. Ta vse lahko pomeni marsikaj. Poleg neomajne ljubezni tudi veliko popuščanja, odrekanja lastnim željam, prilagajanja in odpovedovanja. Ja, ljubezen je vredna vsega tega, a kje potegniti mejo med prilagajanjem iz ljubezni in prilagajanjem zgolj zato, da zveza preživi?
Ljudje bi morali biti zahtevni in prav nič ni narobe, če so, sploh v začetku naše zveze, naša pričakovanja postavljena zelo visoko. Bodite vi in zahtevajte zase, kar vam gre. Če boste že na začetku partnerju spregledali njegove napake, samo zato, ker si želite, da bi zveza trajala, če se boste nenehno prilagajali željam nekoga drugega, boste naredili največ, da zveza v kratkem – razpade.
Napake imamo in delamo vsi in vsakdo sme (in mora) na napake opozarjati. Vsakdo se lahko prilagaja do določene mere, hkrati pa lahko zase marsikaj zahteva. Pometanje pod preprogo se nikoli ne obnese in predvsem v zvezah slej ko prej rezultira v eksploziji očitkov, kjer nikomur nič ni jasno.
 Ljudje smo nekaj dolžni sami sebi – biti moramo to, kar smo in nase moramo biti ponosni. Zavedati se moramo, da je partnerstvo lahko nekaj najbolj čudovitega na tem svetu, da pa smo čudoviti in sposobni preživeti tudi – sami.
Zato, tu in tam, vzemite si trenutek zase in dobro premislite, kaj ste v tistem dnevu naredili zase in kolikokrat požrli nekaj, česar ne marate. Povejte to na glas najprej sebi in potem še partnerju. Težave rešujte sproti in vedno v dvoje.
In nikoli ne pozabite – človek sme in mora preživeti tudi sam. Nikar ne vztrajajte v zvezi, ki vas davi in mori. Globoko vdihnite in naredite korak naprej. Kdo ve, kaj vas čaka za naslednjim vogalom. Mogoče človek, ki bo končno znal ceniti to, kar ste in kar lahko daste.
|
 |
|
Povej svoje mnenje
16.10.2008 | tina
vse kar piše, sem poskusila na svoji koži oziroma v svoji duši...preprosto povedano... RES JE TAKO KOT PIŠE IN NIČ DRUGAČE. Vse drugo bi bilo metanje peska v oči, ki že tako slabo vidijo od neskončnega jokanja.
01.10.2008 | mojca
zadela si bistvo.........
29.09.2008 | ojla
Miha, všeč mi je tvoje pisanje.......
24.09.2008 | Miha
Opisana zadeva je tako posplošena, da bralcem prej škoduje kot pa koristi. Najprej je potrebno ločiti zaljubljenost in pa ljubezen. To namreč nikakor ni isto in mnogi tega ne ločijo. Zaljubljenost je le začetna in zabriše pravo spoznavanje partnerja.
Prilagajanje v zvezi je VEDNO potrebno, saj se tudi življenske situacije spreminjajo. Nisi vedno star 20, nimaš vedno majhnega otroka, isto službo in nekoč ostariš in dočakaš pokoj. Vse to zahteva spremembe in prilagajanja. Ogromno zvez se konča, ker ravno tega ni. Ni niti osnovnih kompromisov, ker vsak gleda samo sebično nase. Vendar to ne pomeni, da je prilagajanje potrebno za vsako ceno. Obstajajo meje, že prilaganje samo s strani enega partnerja je nesmisel in ne pomeni zveze. Prav tako odrekanje vsemu po vrsti zaradi prilagajanja, saj to vodi v nesvobodo, utesnjenost, neizražanje svojih želja itd.
09.09.2008 | lisica
vse to mi je že jasno,znano,preživeto..vsak človek mora imeti vaj eno uro časa zase na dan ,ki ga preživi sam s sabo,v naravi,s športom ,sprehod,ipd,..
25.08.2008 | BOŠTJAN
nimam pripomb to je to,doživel sam in grem ponosno naprej, vsaka stvar je za neki dobra sam si moraš priznat in oprostit napake tudi sebi!
|
|
Mnenj ne cenzuriramo
oziroma vanje posegamo samo v skrajnih primerih,
ko gre za spodbujanje nestrpnosti, navajanje h
kriminalnim dejanjem, ipd. Za mnenja ne
odgovarjamo. |
|
|
|
|
|
