 V tem času se ljudje dosti pogovarjajo o tem kje in kako bodo preživeli ta neverjetno romantični praznik, valentinovo in spet drugi o vsem skupaj raje molčijo, saj so že dalj časa samski in se na ljubezenskem področju ne obetajo ravno kakšne neverjetne spremembe, ki bi pomenile, da bo valentinov večer preživet v družbi nekoga, s katerim bi se iskrice kar kresale. A za začetek si najprej poglejmo zgodovino tega praznika..
Včasih je bil praznik svetega Valentina rimskokatoliški dan posta v čast svetega Valentina, današnjo romantično konotacijo pa je dobil šele v srednjem veku, ko so ljudje pričeli oznamovati ta dan kot dan, ko se ptički ženijo.
Omembe vredno pa je tudi, da se je ideja romantične ljubezni začela šele v srednjem veku (in kolikor vemo nič kaj prej) s pomočjo trubadurjev in to takšnih pravih: pesnikov pevcev, ki so prvi pričeli opevati lepoto in vse druge fantastične značilnosti njihovih prelestnih gospa. Skozi stoletja je tako ta praznik ohranil v prvi vrsti prav oznako, da gre za praznik zaljubljencev.
 A ker imam za seboj vrsto samotnih, osamljenih, samskih in nasploh ne-romantičnih valentinovih dni, vem kako je ljudem, ki jih 14. februar vsako leto 'zadane v živec'. Ob valentinovem se namreč še toliko bolj spomnimo kako lepo je imeti ob sebi nekoga, ki nas ima rad, nas spoštuje in (vstavi po želji). In se še toliko bolj zavemo, da nam to v življenju tudi dejansko manjka, čeprav drugače živimo izpolnjeno in dobro življenje. Nič ni narobe s tem, da se kdaj pa kdaj počutimo osamljeni.
Obstajata namreč dve vrsti reakcij na dejstvo, da se nekdo počuti osamljenega za valentinovo: prva reakcija je, da je popoln 'luzer', da je 'beden' in na sploh šibak človek, saj ga to, da nima ljubezenskega partnerja moti in muči, kar ga pa očitno ne bi smelo. To je ponavadi reakcija ljudi, ki na valentinovo ne dajejo kaj dosti ali pa niso samski.
Človeka naj ne bi smelo motiti, da je sam zato, ker mora biti sodobni človek tako hudo poln sebe in tako izjemno zadovoljen s seboj, da sploh ne bi potreboval drugih ali pa vsaj partnerja ne, ker zmore vse sam. V kolikor verjamem, da dandanes resnično velja, da si človek ne more privoščiti biti odvisen od drugih, to še ne pomeni zdravo za gotovo, da ne potrebuje ob sebi sočloveka.
 Tista pika na i, ki jo našim življenjem priskrbi ravno partner se skriva v majhni skrivnosti: najprej mora biti človek zadovoljen sam s seboj ter ne čutiti pomanjkanja ničesar bistvenega v življenju in nato, ko po nekem magičnem naključju pristane v zvezi, ugotovi, da je šele zdaj njegovo življenje resnično izpolnjeno in toliko lepše prav zato, ker ne rabi bremena vsega sveta prenašati sam. In zato je zveza dveh ljudi, ki se imata resnično rada, dobra.
Druga možna reakcija na osamljenost za valentinovo (saj je tistih, ki se za valentinovo niti malo ne pobrigajo resnično malo) pa je, da se človek poskuša zanalašč opogumiti in si reče: »Na valentinovo bom samski, ne pa tudi osamljen!« Bravo za tistega, ki si verjame. Čeprav resnično zaupam moči takšnih vzpodbujevalnih biserov, mislim, da v tem primeru le slabo prikrivajo resnično stanje, tisto iz prejšnjega odlomka. Nobene potrebe namreč ni, da bi pred svetom skrivali, da se tudi mi kdaj počutimo osamljene, kar je v tem mondenem, dehumaniziranem svetu prav pogosto.
 Še boljše zdravilo za samotne dni pa je, da se spomnimo, koliko ljudi nas ima rado in s kolikimi ljudmi vsakodnevno vstopamo v tesnejšo interakcijo, kot je le dihanje istega zraka na avtobusu.
Zame je valentinovo praznik ljubezni. Na ta dan pokažem vsem, ki so mi blizu, da mi resnično pomenijo dosti in da bi bilo moje življenje občutno slabše brez njih v njem.
Samska sem lahko večino let; brez pravih prijateljev in ljubeče družine pa ne bom nobeno. In čeprav letos nimam zmenka, vem, da bo nedeljsko kosilo z družino in večer s prijatelji prav tako topel.
|
