Avtor: Janez S , avgust 2008

Kaj pa v primeru, da smo partnerja zalotili pri pisanju opolzkih sporočil bivši punci? Kaj, ko cele dneve previsimo v eni od spletnih klepetalnic in s popolnimi neznanci debatiramo o seksu v troje? Kaj, če nas rajca sodelavec, s katerim sicer ne spimo, a z njim preživimo vsako prosto sekundo? Je to tudi varanje?

Se varanje nujno začne in konča v postelji? Je fizični kontakt tista meja, ki je ne smemo prestopiti? Potem je dovoljeno vse, kar je v naših glavah in v času, v katerem živimo, tudi na telefonskih in računalniških ekranih?

Če se mene vpraša, je mejo prekleto težko postaviti. Res si vsak od nas verjetno kot eno največjih razočaranj predstavlja, da bi svojega partnerja našel v postelji z nekom drugim, a roko na srce, kdo od nas si želi, da bi njegov partner recimo delil svojo intimo z neznancem na internetu? Kdo od nas se ne bi čutil prevaranega, ko bi ugotovil, da naš partner med seksom misli na žensko iz klepetalnice, partnerka pa na sodelavca iz sosednje pisarne?

Verjetno bi bilo najbolj enostavno reči, da ne naredi drugemu tega, kar nočeš, da drugi storijo tebi. Če bi tebe motilo, da tvoj partner cele dneve previsi s prijateljico, kateri pove čisto vse in potem še pri njej prespi, potem je jasno, da tega tudi ti ne smeš narediti njemu. Če bi se tebi paralo srce, ko bi brala partnerjeva pisma popolni neznanki, potem ne piši neskončnih sms-ov sodelavcu.

Bolj, kot da iščemo definicijo varanja, zaradi katere bomo lažje krmarili skozi življenje (ker bomo pač vedeli, kaj je prav in kaj ne), se mi zdi pomembno, da se vprašamo, zakaj se dandanašnji toliko ljudi čuti (in posledično tudi je) prevaranih.

Mogoče zato, ker v tem prekleto hitrem tempu življenja, poplavi vseh napredkov in tehnologij, ki razosebljajo osnovne medčloveške odnose, enostavno več ne znamo ceniti tistega najvrednejšega, kar imamo? Ljubezni? Ker več niti ne vemo, kaj to ljubezen je?

Ker je tako prekleto enostavno stlačiti kopico črk in besed v neko hladno, dvodimenzionalno elektronsko sporočilo, kjer je naslovnik zgolj ime in priimek? Kaj res kogarkoli prevaram, če cele noči naokoli razpošiljam smse? Saj ne seksam ... saj se niti ne dotikam?

V takem primeru varamo predvsem – sami sebe. Ko se znajdemo na točki, da moramo nekomu sredi noči pošiljati sporočila, ko nas virutalni sogovornik sprovocira do točke, da zaspimo z mislijo na klepet naslednjega dne, smo že do vratu v blatu neke propadajoče zveze.

Varanje se po mojem skromnem prepirčanju začne v trenutku, ko v nekom drugem (pa čeprav je ta nekdo neznanec z interneta) začnemo iskati to, kar smo nekoč iskali in našli – v svojem partnerju.

V trenutku, ko potrebujemo popolnega neznanca, da odkrito govorimo o svojih sanjah in fantazijah, v trenutku, ko potrebujemo starega prijatelja, da spet vzletajo metulji, varamo – sami sebe.

Ja, nismo edini in ja, zgodi se lahko vsakomur. Zato – ne skrivajmo se za izgovori, 'saj je samo sporočilo', 'ne poznam ga, samo klepetava' ... Slej ko prej ne bodo več samo sporočila, slej ko prej ne bosta samo klepetala in slej ko prej se bo vse skupaj sprevrglo v stalnico našega življenja – beg pred tistim življenjem in tistim partnetjem, ki smo si ga sami izbrali.

Čeprav živimo v svetu, kjer vsi nekam hitimo, kjer se je večina vrednot že davno porazgubila in v katerem vsi postajamo strokovnjaki za opravičevanje prav vseh napačnih odločitev, ima prav vsak od nas v sebi vsaj delček vesti, ki nam  pove, da nekaj delamo narobe. Samo od nas je odvisno, ali želimo vesti prisluhniti in ali smo sposobni sami sebi priznati napako.

Pri varanju je tako kot pri vseh ostalih stvareh – odločamo se sami. Vse ostalo so – izgovori.