Dragi naši ona ono-vci hitro ste se odzvali in veseli nas, da je temu tako. Pa le nismo Slovenci tako zaprti vase, a ne? Kar tako naprej, pogumno nam pišite na urednistvo@ona-on.net in hitro dobite odgovor.
1.Pozdravljena. Stara sem 36 let, poročena sva 11 let in imava 3 otroke. Že dve leti gre v najinem zakonu vse samo še navzdol in to zato, ker sem se jaz naveličala njegovega nesodelovanja. Moj soprog se že od vsega začetka » šlepa « k mojim načrtom, željam, ciljem in to mi gre že pošteno na živce. Sam nikoli nič ne naredi, da bi dal kakšno pobudo, idejo, da bi doma sploh kaj postoril, je pa po drugi strani zelo širokousten, kadar jaz kaj naredim, poln je besed, negativnih besed, da to ni ok, da sem nesposobna, da nič ne znam, tako da vse kar naredim ni nič vredno inp. Nič kolikokrat sem se z njim, sploh zadnji dve leti, o tem, kar me muči hotela in tudi začela pogovarjati, jokala, jezila, prosila, skratka mu na vse načine dajala vedeti, da me to ubija tako zelo, da ne vem kako bom še lahko zdržala v takem zakonu in koliko časa, pa je ob vsem tem postal še žaljiv in nesramen. Res sem že skoraj obupala, zato vas prosim za nasvet. Hvala, lp Katja
Mojca odgovarja;
Pozdravljena Katja, tvoj problem je že precej velik, saj vsak odnos, ki pride do stopnje, ko se prične žaljenje je že globoko v krizi. Razlog zakaj mož ne sodeluje, kot si opisala je preprost, zakaj pa bi, če vse postoriš ti in ko enkrat pustimo, da nas nekdo še žali in pri tem nič ne ukrenemo je lahko le še slabše. Žal je tako, da drugih ne moremo spreminjati, spremenimo lahko le sebe. V trenutku, ko začnemo spreminjati sebe, svoja prepričanja, vzorce, navade se tudi ljudje okoli nas začnejo spreminjati. Pri tebi je vprašanje ZAKAJ to dopustiš, to je v večini primerov zelo težko vprašanje saj se nanaša na naše prepričanje iz otroških let, ki so ga oblikovale naše avtoritete (mama, oče, tete, starejši bratje, sestre,…učitelji) in ga sami brez pomoči zelo težko odkrijemo. Prvo se moraš zavedati, da si za svoje počutje odgovorna sama in nihče drug. Prvo kar moraš narediti je delo na sebi kajti lahko se zgodi, da tudi v primeru, če zapustiš sedanjega partnerja bo naslednji enak, če prej ne boš spremenila prepričanj o sebi.
2. Spoštovana ga.Mojca.Sem študentka zadnjega letnika torej na koncu študija. In sedaj prihaja čas, ko se je treba odločit za prihodnost. Živim doma pri starših, imamo dovolj veliko hišo, vendar starša pravita, da se bom mogla osamosvojit, poiskat službo, poiskat svoje stanovanje in se odselit. Priznam, da me je strah, predvsem se sprašujem ali bom zmogla sama živeti in se preživljati, še večji strah v meni pa je ta ali bom lahko svoji ambicioznosti kos, saj od mene, že od nekdaj, vsi pričakujejo samo najboljše. Mi lahko prosim svetujete kakšno uporabno metodo, kako bi se znebila strahu? Hvala. Andrejka iz Krškega
Mojca odgovarja ;
Andrejka, čeprav boš šele začela svojo samostojno pot si si zadala težko breme, tvojo ambicioznost, kar ni nič narobe, če si je zastavimo sami, samo v nadaljevanju že poveš, da to od tebe pričakujejo drugi, tu moraš razčistiti sama s seboj. V življenju moramo početi, kar mi želimo in koliko želimo ne glede na ostale. Krmilo svojega življenja moraš voditi le ti in to v smeri, da se boš ti počutila ok.
Kar se tiče tvoje selitve pa kar pogumno, naši starši nam niso dolžni priskrbeti »strehe nad glavo« čeprav imajo mogoče to možnost.
Mojca odgovarja;
Mojca odgovarja ;
