Anathema in njihov album The Silent Enigma.
Takrat sem svoje slovo z Joštom sprejela kot kader v filmu mojega življenja, kot izkušnjo, na kateri bom gradila svoje odnose. In tudi takrat sem se spraševala o smislu neke veze, moje veze z nekom. Nekomu osmišljati dan? Nekomu ovrednotiti njegovo življenje? Kaj pa jaz? Nase nisem nikoli pomislila.
Lea, morda, kdo ve, a morda le prestopim med posvečene. Saj ni, da bi bila naveličana posvetnega življenja. Morda je ta pot začrtana meni. Tukaj se mi zdi, da se namen mojega smisla končuje, in kar lahko storim zase, je to, da se nadgradim ter s svojo nadgradnjo pristopim posvetnemu življenju nazaj z nekim novim vedénjem, z novimi izkušnjami."
V.M. Manfredi: Aleksander Veliki, Amonove sipine (Mladinska knjiga 2003) 'Aleksander Kleopatri, svoji mili sestri, pozdrav!
Ljubljena moja, ne bodi žalostna zaradi moža. So možje, ki se rodijo z že začrtano usodo, in on je med njimi. Sklenila sva dogovor in Aleksander zapušča svojo deželo, svoj dom in svojo ženo, da bi ga izpolnil. Ne verjamem, da bi bila raje soproga nepomembneža, moža brez upanja in načrtov. Življenje bi se ti zdelo dosti bolj zoprno.
Kakor jaz si tudi ti hčerka Olimpiade in Filipa, in vem, da to razumeš. Po ločitvi bo veselje toliko večje in prepričan sem, da te bo dal mož kmalu poklicati, da boš sama videla zahajati sonce v božanske in skrivnostne vode Skrajnega Okeana, v katerega ni še zaplula nobena ladja.
Aristotel pravi, da so Grki zbrani ob tem morju kakor žabe na bregovih ribnika, in prav ima. Toda rojeni smo, da bi spoznali druge dežele in druga morja ter da bi prestopili meje, čez katere ni doslej še nihče šel. Ne bomo se ustavili, dokler ne bomo videli skrajne meje, ki so jo bogovi namenili človeškemu rodu.'
