...je že bilo moč čutiti soparo nastajajočega poletnega dne. Zaradi napornega tedna sem bil zbit in bolela me je glava. Pravzaprav je v njej močno šumelo. Ponavljajoče hude migrene, tablete, kozarec vode na nočni omarici, vlažni piškoti, razmetano stanovanje. Skoraj popoln opis razmer tistega obdobja mojega življenja.
Obrnil sem ključ in kmalu padel v posteljo. Sanjal nisem ničesar. Rekel sem ničesar. Vmes sem se nekajkrat zbudil in se tepel po glavi. Tableta ni prijela, zato sem posegel po kitajski masti ter se z njo namazal po sencih in temenu. Kmalu sem zopet spal.
Popoldan me je po betici udaril rezek zvok domofona, ki je oznanjal, da nekdo čaka pri gornjih vratih. Prekleti akviziterji! Obupen zvok v moji glavi je hladil mojo jezo.
Pred vrati je stal nekakšen klovn, pantomimik. Bel obraz, črna usta. Na suho sem pogoltnil in ponovno odprl oči. Bila je Jilly. Prijatelji jo kličejo 'Jee' Jilly.
"Ti si." se zaradi presenečenja nisem trudil v tujem jeziku.
"Why don't you call me anymore? Are you fucking someone else?"
"I'm sorry, I'm fucked up."
"You haven't called in for weeks, you do not answer my calls, what the bloody hell is the matter?"
Res sta minila že skoraj dva meseca odkar sva zadnjič porivala. In se pogovarjala. Po njej niti pomislil nisem na mednožno rano katere druge konkubine. Tako sem o resničnih razlogih molčal. Ne bi jih razumela. Prvič zato, ker je bila ekonomist, ti pa ne vidijo sveta takega kakršen je v resnici, drugič pa zato, ker je bila ženska.
Da, ženska. Prišel je namreč čas, ko se ne morem več dotikati njihovih zibeli življenja, niti se ne pogovarjati z njimi. Kot bi bile kužne in neumne. Čim začutim nekaj spolnega, postanem molčeč in nervozen, vse skupaj pa se lahko manifestira v prebavnih motnjah.
Nastale situacije mi je bilo v bistvu žal. Nisem šovinist in v navadnih okoliščinah znam ravnati z ženskami. Jee sem srečal na nekem zadrogiranem house partyju v Wimbledonu. Bila je zaposlena v nekem zastopništvu otoških znamk piva. Pravzaprav je vodila zastopništvo za 'Eastern Europe', kamor so nas vedno tlačili tisti Angleži, ki nikakor niso mogli sleči svoje imperialistične kože.
Dejstvo, da je živela v Sloveniji, je pomenilo vnovčitev statističnega podatka, da smo Slovenci, kljub lastnima izvrstnima znamkama, med najboljšimi pivci piva na svetu.
Pozicija, kakršna se mi je že zdela, je bila neznosna, povzročilo pa jo je nenehno razmišljanje o šibkosti in občutljivosti človeške rase, hinavščini, nezvestobi, hedonizmu in krizi ljubezenskih ter družinskih odnosov. Prekleti ljudje, sovražim vas! Kako naj vam človek zaupa, ko pa ste tako šibki, lažnivi, hinavski in plehki?
Bežite pred slabim vremenom, ki pesti ljubljansko kotlino poleti, izrabljate sonce naše obale ter potovanja, da vam posladkajo vašo nezadržno pot do smrti. Divjate v hiperaktivnosti, da izrabite čas, kolikor vam ga je podarilo naključje, ko je vaš oče vaši materi uspešno zlil v zibel življenja svojo tekočino življenja. Vaša majhna in patetična življenja niso vredna ničesar! In vendar se bojite gledati smrti v oči.
Prekleto! Spet težke misli o ljudeh, ki niso ničesar krivi. Hudo potreben novejše psihoanalize, zdravljenja in bogatitve družabnega življenja sem padel vznak. Zbudil sem se na postelji, Jee pa je držala vlažno cunjo na mojem čelu. Le kako je mojih sto kilogramov zvlekla sem?
"You do have quite a mess here." je pohvalila urejenost mojega stanovanja.
"Thank you my Greene Queen."
Vedno, ko sem jo poimenoval tako, je postala mehka.
Nagnila se je nadme in zaželel sem si njenih velikih Angleških prsi. Pri kraljici Viktoriji!
"A speedy recovery?" je opazila pogled na sebi.
Res je. Bolan ali ne, še vedno sem bil potreben prasec.
"Wanna make me worth your while?" sem jo vprašal in že sem imel svojo štafeto mladosti med njenima dojkama.
