 Spoznal sem ga že od daleč - odločen korak, široka ramena in ponosna hoja. Deloval je pokončno in samozavestno, tako kot takrat ko sva se zadnjič videla. Ko je hodil proti meni, sem pomislil, da je navijaška skupina, kateri se je zaprisegel v rani mladosti, stvar preteklosti. Takoj ko se je približal dovolj, da sem razločil njegov obraz, sem spoznal, da sem se motil.
Ujel sem njegov pogled in po nekaj sekundah me je prepoznal. Le s težavo mi je vrnil nasmeh. Čez zgornji del nosu se je raztezala nekaj dni stara rana, obdana z temno modrico, ki se je nadaljevala čez celotno levo stran obraza. Kljub športno-elegantni opravi, s katero je očitno zamenjal bulerje, bomber jakno in ostala navijaška obeležja, mi je bilo jasno, da je še vedno zapisan ljubezni do nogometa ter pretepanja na in ob nogometnih stadionih.
 Ponudil mi je roko, ki je bila okoli členkov povita v elastičen povoj: ‘Lepo te je videti po dolgem času, sosed! Kaj se režiš? Čeprav si nas pustil za sabo v teh zanikrnih blokih, boš zame vedno sos...’ - ‘Tudi tebe je lepo spet videti, Keber,’ prekinil sem ga in mu segel v roko. ‘Kaj se je zgodilo?’
- ‘Nismo imeli kaj, presenetili so nas, imeli so kole, flaše, Rus je celo videl, kako je eden od njih med fajtom potegnil nož.’ Da, Keber, moj nekdanji sosed in sošolec, je bil še vedno tam, kjer sem ga pustil pred leti, ko sem se odselil iz naselja.
Od nekdaj je bil poln prigod o navijaških pohodih. V našem naselju je bil prav zaradi zgodb, ki jih je pisal s svojimi pestmi, močno cenjen. Njegov ugled se je nezadržno širil po mestu. Kmalu so ga poznali tako na ulicah Ljubljane kot Maribora. Pustil sem ga, da nadaljuje. ‘Poleg tega so imeli prednost: 50 na 20, pa smo stali. Do zadnjega smo stali. Niti eden od naših ni obrnil hrbta. In bodi brez skrbi, tudi njihovi so obležali.
 Baje so dva kasneje odpeljal na urgenco, čeprav smo se branili samo s pestmi. S pestmi proti nožu, stari moj, pet na dva, pa smo jih pošteno namučili. Mislim pa, da jim nekdo iz naših vrst sporoča lokacije. Ni drugega načina, da bi vedeli kje se nahajamo. Ali pa nam kopsi prisluškujejo in poročajo njim. Ne bi bilo prvič. Med policaji je na tistem koncu ogromno bivših navijačev.’
Ko je pripovedoval svoje zgodbe, se je Keber vedno povsem vživel. Ni razmišjal s kom se pogovarja ali kakšen učinek ima njegova pripoved na poslušalca. Govoril je s srcem. Verjel je, da to kar počne, počne iz ljubezni do svojega kluba in do mesta, ki ga brani, ko nasprotniki vdrejo vanj na dan tekme. Tam je bil zaradi svojih prijateljev, katerih ne bo pustil v boj samih, tudi ko se odpravijo na teritorij, ki ga brani domača skupina. S svojo ekipo bi šel kamorkoli. Preponosen je, da bi jim obrnil hrbet.
 ‘Tja smo prispeli že v jutranjih urah – štartali smo ob šestih, derbi je bil šele zvečer. Peljali smo se v osebnih avtomobilih in treh najetih kombijih s celjsko registracijo, tako da murija ni imela niti najmanjše možnosti, da nas izsledi. Danes je policajem marsikaj težje kot včasih. Navijači nismo več maškare. V pravih ekipah ne boš našel šalov, dresov, bomberjev in drugih tradicionalnih krp. Danes furamo 'casual' stil -Stone Island, Burberry, Lacoste … Na Otoku so že davno pogruntali, kako se izogniti kopsem in to, da te ne opazijo z aviona, je korak v pravo smer. Ni važno, ali si te cote lahko privoščiš; če si pravi, jih nosiš.’
Borbeno razpoloženi navijači so se očitno dobro prilagodili razmeram. Storili so kar so morali, da bi se lahko nemoteno borili med seboj? Vse skupaj me je nehote spominjalo na premišljeno in dobro organizirano vojno, v kateri pa nisem uspel izluščiti pravega smisla. Keber je nadaljeval: ‘Hoteli smo jih presenetiti na trgu, kjer so imeli zbor. Si predstavljaš to sramoto, da bi jih zbili na njihovem placu? Imeli smo celo človeka, ki bi z balkona posnel, kako jih lomimo, ker drugače bi bili itak spet pametni, češ da smo si vse skupaj zmislili. Ampak na naše razočaranje, jih ni bilo tam. Pravim ti, kot da bi vedeli …
 Nato smo naredili napako in se ločili. Ena skupina je šla proti stadionu, mi, ki smo uleteli s kombiji, pa smo šli proti njihovem kafiču. Prva skupina se je zbila s policaji. Baje je Majkla spoznal eden od kopsev v parku zraven stadiona, seštel ena plus ena, ko so jih hoteli pospravit na tribuno, je pa začelo pokat. Murkotu so zlomil ključnico s pendreki, tako so jih tolkli.
Nas dvajset se je medtem odpravilo proti lokalu. In pazi to - nikjer žive duše! Šli smo kakih sto metrov naprej in se usedli v nek pajzel, ko so naenkrat uleteli z vseh strani. Petdeset, ti pravim, minimalno. S koli, ketnami, pasovi… Pa smo stali tam in branili plac, nihče se ni premaknil in obrnil hrbta. En mali, nov, ne poznaš ga, je letel čez šipo – totalno je porezan. Model je ves krvav vstal s tal, prijel stol in uletel nazaj v lokal. To so jajca, stari moj! V vodstvu smo se že zmenili, da bo dobil naslednje leto zastonj člansko. Tako smo se zbijali dokler niso prišli robocopi v polni opremi. Poklical je lastnik lokala in očitno so imel specijalce nekje v bližini. Oni so nas do konca spucal, pozaprli, zdaj pa nas baje čakajo ovadbe. Čeprav po moje nam nič ne morejo – mi smo samo pili pivo, ko so neznanci skočili v lokal in nas napadli. Ha ha, mi sploh nismo vedeli, da se tisti dan igra tekma. Turisti, jebi ga!’
 Stal sem tam na ulici in še nekaj časa z odprtimi usti požiral njegove besede. On pa je govoril in govoril. Derbiji so bili od nekdaj nekaj posebega, ampak zadnje čase se je vse dogajanje premaknilo iz stadiona na ulice. Razbiti lokali, divjanje po avtocesti, dogovorjeni pretepi … Še malo in začeli se bodo obiskovati na domovih.
Keber se s temi vprašanji ni ubadal. Navijači so bili njegova družina. Tribuna njegov dom in pretepi njegov šport. Ultras do groba. To je tisto, za kar je živel in v čemur je bil najboljši. Temu se nikoli ne bo odrekel. Ob slovesu sem dejal naj ob naslednji avanturi pazi nase ter mu zaželel hitro okrevanje, on pa me je le pogledal s svojimi zelenimi očmi in z nekim posebnim ponosom dejal: ‘Brez skrbi sosed, naslednjič jih bomo dobili. Naslednjič jih bomo.’
Ste že prebrali "Rojstvo casual navijača?"
|
